V bolečini umite noge

Nekdo jih je postregel, nekdo jih je umil, ko so sedeli za isto mizo, enega za drugim, brez razlike, a ne brez bolečine, saj je vedel, kdo so, vedel je, da si tega niso zaslužili, z ničimer, saj je vedel, ko je hodil od enega do drugega, »Ta me bo zatajil,« »Ta me bo izdal,« »Ta me bo zapustil.«

A je to Jezus vseeno počel, kljub bolečini, je pač hotel, da bi vsi ti ljudje ostali skupaj. Samo zato. Odpustil jim je. Računal je z njihovo šibkostjo, z njihovo slabostjo, z njihovimi napakami, nepopolnostjo, to je ta »ljubezen do konca« (Jn 13,1) – narediti vse, ampak res vse, da bi skupnost ostala skupaj. Tudi nekaj tako gnusnega kot je umivati noge … Premagati torej sebe in si pustiti, da se trudiš, da te boli, tudi če od tega navidez ne bo nobenega haska. Da bi bilo nekaj, kar bi jih združevalo, te njihove umite noge, ta Jezusov napor. Ker je toliko stvari, ki nas ločuje in spravlja narazen, toliko razlogov je za to, da bi odšli drug od drugega stran. Mi pa moramo ostati skupaj, ker je le skupnost prostor, kjer mi resnično lahko živimo …

Zato danes, na veliki četrtek, slavimo ta napor, pred oči si ga stavimo, kako je Jezus »vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge.« (Jn 13,4-5) Bolečina, Jezusova bolečina je tisto, kar nas povezuje med seboj, kar je tisti kruh na mizi, ki ga je nekdo moral rezati, da bi jedli, ga je moral zlomiti, se mu je moral odreči, da bi imel še drugi kaj od tega, »kajti kólikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt,« (1 Kor 11,26) njegova smrt, ko je pustil svoje in postregel druge, ta nas povezuje. To so naše umite noge, bolečina, ki smo je bili vredni, čeprav si je nismo zaslužili.

Zaradi te bolečine smo skupnost, ta nas drži skupaj. Zaradi te bolečine bomo skupnost tudi ostali – ali pa ne bomo – in sicer, ko bomo tudi mi umivali noge, ko se bomo tudi mi sklanjali, ko bomo tudi mi objemali umazano, nevredno, zavrženo, ko bomo tudi mi odpuščali, ko se bomo tudi mi pogrešali, tako se poje kruh, tako se nasiti skupnost, ko nekdo v njej sprejme bolečino – iz ljubezni. »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« (Jn 13,15)

(misel na veliki četrtek 2021)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik