Preskoči na glavno vsebino

Blagor nepopolnim


Da Jezusa njegovi učenci niso spoznali po besedah, po pozdravu, ampak šele po tem, ko »jim je pokazal roke in stran,« je precej zgovorno. »Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) in ne, ko so ga slišali, videti so morali njegove roke in stran, ranjene ude in prsi, šele potem so ga spoznali. Tudi Tomaž ni verjel, da je bil tam, niti tega, da je res vstal, da je njegova ljubezen res močnejša od našega zla, dokler mu ta ni ponudil na pogled, celo na otip svojih ran: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27) 

Rane, naša identiteta 

Verjetno zato, ker so prav rane znamenja pristnosti nekega človeka (in celo Boga), če je namreč kaj na njem resničnega, so to rane, porazi, bolečine, tisto, kar je v nas šibkega in prizadetega, razočaranega, krhkega. Nepopolnega. Tega ljudje nikoli ne igramo, s tem se pred ljudmi ne hvalimo, celo ravno obratno, zato smo šele z ranami to, kar smo v resnici. In Jezus je tudi v resnici on, ko pokaže svoje rane. Njegova identiteta so. 

Naše rane, ki smo jih pridobili med življenjem, te so nas namreč ustvarile v to, kar smo danes, še veliko bolj kot zmage, kot uspehi, nas je izoblikovala nepopolnost, rane, ki jih nosimo, več povejo o nas samih kot vse besede, več kot dejanja, več kot naš obraz. Zato so tako dragocene in pomembne, ko se jih zavedamo, ko smo jih potem sposobni drugim tudi pokazati. Nekaj zgradijo med nami. Zaradi njih se nas ljudje »razveselijo«, ne, ker bi bili veseli naše nepopolnosti, ampak ker ravno zaradi nje srečajo v drugem nekoga, ki jim je enak. Šele v nepopolnosti smo človek človeku. Zaradi ran in samo zaradi njih smo snov za ljubezen. 

Rane, prostor za drugega 

»Samo toliko smo sposobni ljubiti, vztrajati, premagovati zlo in bolečino, kolikor smo ranljivi.« (A. Rebula) Dokler se kakor Tomaž delamo popolni in trdni in močni, »nikakor ne bom veroval,« (Jn 20,25) vse dotlej smo zaprti pred drugimi in pred samim sabo, sami, stisnjeni med pritiski ljudi in lastnimi pričakovanji, ki jim ne moremo ustreči. Zato kot Jezus tudi mi potrebujemo rane. Saj vendar zaradi ran postajamo potrebni ljubezni, zaradi ran potrebujemo drug drugega. V njih je namreč prostor za to, da kdo da »svojo roko in jo položi v mojo stran«, da jo tako napolni. V njih je dokaz, da sami ne zmoremo – in da je ravno v tem naše vstajenje, naša velika noč: v prostoru, ki nam ga je življenje podarilo, da bi ne bili sami, da bi napolnili drug z drugim. Pa čeprav so to rane, boleči, nepopolni prostorčki, ki se jih sramujemo. 

Blagor nepopolnim, ker so prostor velike noči!

(misel na 2. velikonočno, belo nedeljo, leto B)

Oznake:

Komentarji

  1. Mateja D.11. 4. 21, 13:57

    Največji znak zaupanja in bližine je, ko sem pred D/drugim takšna kot sem. Z vso polomljenostjo, ranami, porazi, bolečino, hrepenenji, dvomi...

    In največja ljubezen je, ko me drugi v tem sprejme, ostaja z mano v sočutju in naklonjenosti.

    In bolj kot si dovolim biti ranljiva in iskrena v tem, več prostora ustvarim tudi za druge, da so lahko to kar so.

    Hvala vam!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več