Gnoj je zlato in zlato je gnoj


Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej – upam si reči – kar skupni bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozorno na zlat križ, ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju, da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade …

Zlati križ

Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ. Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je bil očiten in težek. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami mrhovinarskih novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi.

Za nobeno zmago ne gre, ne mečimo si peska v oči, za poraz gre, za nič drugega kot za nesprejemljivi in težki poraz. Težko si to priznamo, ljudje tudi svoje poraze radi obračamo tako, da izgledajo kakor zmage – in si s tem naredimo najslabšo možno uslugo. A je vendar tako, ker pač nihče noče porazov. Težko je razumeti, še težje sprejeti, da sijaja v naše življenje ne prinašajo zmage, temveč tako zelo nepriljubljeni porazi, nemoč, bolečina. Kajti če se človek kdaj odloči za sveto, za dobro, za humano, za Božje, se za to odloči tam, na dnu, na pogorišču svojih načrtov in življenjskih uspehov. Kajti šele kjer utihne človek, začne govoriti Bog.

Zlati človek

Vendar to ni samo Božje poveličanje (poveličati: narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo, SSKJ), v trenutku, ko človek pusti prostor Bogu, je tudi sam poveličan, kot to zatrdi Jezus (Jn 13,31) v enem najtežjih trenutkov svojega življenja nasploh, takrat ko je Juda odšel iz dvorane zadnje večerje, ko se je torej dokončno odločil, da izda svojega učitelja in prijatelja, in tik pred tem, ko Jezus začuti Petrovo zatajitev. Trenutki, ko je Jezus izgubil vse, za kar se je v svojem življenju trudil, namreč niso samo trenutki popolne izgube, ampak tudi popolne nesebičnosti. Trenutki popolnega poraza so začetek nove zgodbe, nove zapovedi: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj!« (Jn 13,34b) Kjer ni več moči in zato ni več prostora za človekove zasluge, dobi prostor Bog. Kjer pa ima prostor Bog, tudi človek postane bolj človeški. Poveličan. Dragocen, kot zlat križ med zoglenelimi tramovi.

Prebiram svoje življenje, preverjam, pretresam to, kar sem napisal s tresočo roko, in vem, da je res. Da sem najbolj podoben Bogu in najbolj podoben človeku, ko sem najbolj na dnu in brez moči.

(misel ob 5. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji