Preskoči na glavno vsebino

Da nas ne bi bilo strah

Večkrat sem razmišljal, kaj nekega človeka pahne v odločitev, da dela slabo. Tako nenaravno se to zdi, tako zelo za življenje nepotrebno, da ne pridem do drugega zaključka, kot da človek slabega ne dela iz gole hudobije, ampak zgolj iz strahu. Čemu bi namreč kdo ubijal, če ne zato, ker ga je pred drugim strah? Čemu bi lagal, če ne zaradi istega razloga? Čemu bi kdo svojo vrednost moral potrjevati z mišicami in nasiljem, če ne zato, ker ga je strah manjvrednosti in zavrnitve? Čemu bi si kdo uničeval življenje z drogami, alkoholom, če ga ne bi bilo strah resničnosti, če ji ne bi hotel pripadati? Kaj bi sicer imel od vsega tega?

Strah pokončuje človeka

Ni torej strah samo neprijeten, celo škodljiv je. Iz strahu prihaja zlo na svet. Zato Jezus tolikokrat pravi: »Ne bojte se.« Ali kot tokrat: moje ovce se nikoli ne bodo »pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,28) Človek mora to vedeti, da ga ne popade strah, namreč to, da je nekdo »večji od vseh« (Jn 10,29) in da je ta nekdo, Oče, na naši strani.

Toda kako naj to kdo verjame, ko je pa toliko stvari, ampak res veliko stvari večjih in močnejših od nas, ko je življenje je pretežko in prekruto, da bi skozenj lahko šel tako brezskrbno kakor ovca za svojim pastirjem? Ko je življenje takšno, da se strah zdi bolj naraven odgovor od zaupanja in brezskrbnosti?

Jezusova družina

Toda strah ni naraven. Naravno je čutiti varnost. Varnega pa se čutimo, ko imamo koga ob sebi. Nekoga, ki ne bo odšel. Kot veliko otrok je bilo tudi mene strah teme. In ta strah sem premagal, a ne tedaj, ko sem bil dovolj velik, da se mi razumsko tema ni zdela nič strašljivega, ampak veliko prej, takrat, ko sta mi oče in mama dala vedeti, da sta blizu in da sem zato lahko miren. Da bosta tu, če me bo strah, in da bosta samo s tem, da bosta vstopila v sobo, vsak moj strah tudi premagala. To je bila moja oporna točka.

Vendar pa je ne bi mogel imeti, če ne bi vedel, da sta moja, da sta člana moje družine, da jima pripadam in onadva meni, da smo torej zato po krvi, neločljivo povezani. Za vedno. Tako kot učenci z Jezusom, saj jih vendar kliče »moje ovce« (Jn 10,27). Biti »ovca« pa v Jezusovem besednjaku ni nič ponižujočega, za Izraelca ovca ni simbol podrejenosti ali ničvrednosti, ampak ravno narobe. Ovca je bila zanje nekakšen »član družine«. Živela je v hiši skupaj s človekom, »zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči.« (2 Sam 12,3)

Jezus nas ima torej za svoje »ovce«, za člane svoje družine. Ne le za prijatelje, ampak za člane družine, ki jih druži posebna vez, močnejša od razlogov, od koristi, tudi od stvari, ki nas ponavadi ločujejo. To je razlog, ki nam ga Jezus želi dati: družina smo in nič nas ne bo ločilo med seboj. Nikoli. In to moramo verjeti – da nas ne bi bilo strah. Ker je strah edino, česar se res moramo bati.

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j