Umorjeni evangelij


Evropo bo tišina drago stala. Zato, ker je to tišina potuhnjenosti, tišina zamašenih ušes v toplem ugodju. Na tisto tišino pred pendreki in kladivi in pestmi v Kataloniji mislim. In na tisto, bolj neznano tišino, tišino pred tisoč in tisoč življenji, ki padajo pod streli na poti na Staro celino, pred smrtmi, za katere niti ne vemo. Zato, ker vrsta Kataloncev in Afričanov pred našimi vrati naglas bere evangelij današnjega časa. In ker so danes oni »kamen, ki so ga zidarji zavrgli«, vogelni kamen, na katerem stoji življenje.

Italijanski ateistični mislec je dejal, da se problem sodobnega krščanstva skriva v dejstvu, da smo kristjani na neki točki svoje poti začeli bolj verjeti srednjeveški filozofiji kot evangeliju. Mislim si, da smo tako naredili zato, ker je evangelij preprosto pretežek in preveč naporen, da bi živeli z njim. Vsaka črka nas je spravila v nelagodje, ker je evangelij pač vedno takšen, da sili k spremembi. Točno to je tista njegova napornost. Veliko raje živimo v nekakšnem lagodju širokega povprečja.

Zato smo umorili evangelij. Toda ne tako, da bi ga prepovedali brati, ne, to bi mu dalo samo še večji draž in veljavo. Zaprli smo ga v kletko svojih razlag in svoje samozadostnosti, da se zdaj z njim zadovoljno trepljamo po okroglih trebuhih. Tako smo ga ubili. Krščanstvo pa je postalo neuporabno in dolgočasno, ker je postalo abstraktno. Če namreč nima »kamna, ki so ga zidarji zavrgli«, ne more obstajati.

Vendar je trmasta Božja ljubezen silnejša od človekove slepote in gluhote. Zato bodo takšnile kamni nebodigatreba, kritike naše človeškosti, vedno znova prihajali, da se bomo na njih spotikali, da bomo zaradi njih padali. Morda se pa nekje na tleh poleg krone z naše glave najde tudi naša med trgovskimi policami pozabljena identiteta.

Komentarji