Preskoči na glavno vsebino

Evrosong 2017 - česa ne zamuditi


Ne bom pisal velikih in evforičnih parol. Preprosto, Evrosong je spet tu. Po zaslugi lanske zmage Jamale in njene pesmi "1944" se odvija v ukrajinski prestolnici, v Kijevu. Spet nas čakajo trije večeri največjega evropskega glasbenega tekmovanja, 9., 11. in 13. maja, in z njimi 42 novih pesmi. Predstavljam si, da je za povprečnega gledalca (ali morda še vedno tudi poslušalca) to absolutno preveč. Zato sem se letos namenil narediti nekakšen "must-see" seznam nastopajočih, se pravi izloček pesmi, ki si zaslužijo, da jih slišite, ali zato, ker so dobre, ali pa zato, ker jih je dobro spoznati. Seveda je seznam izrazito subjektiven, sem se pa potrudil, da bi zajel vse tisto, kar si je po moje treba videti, da bi razumeli, kaj letos pomeni "Evrosong".

1. Švedska:
I Can't Go On (Robin Bengtsson)


Na seznam sem najprej uvrstil Švedsko. Švedska je vedno favorit vsaj za prvo deseterico, če ne celo za zmago. Tudi letos je tako. Zato jo pač morate slišati. Kaj je to? Čisto navadna sodobna poskočnica. Taka, za na radio, ko se peljete iz službe proti domu. Sodobni ritmi, torej, in glasbene rešitve, ki se jih ne bi sramovali niti hitmejkerji za lužo, se pravi, "če ti dober stavek rata, ponavljaj ga kot stara plata". Dobesedno. Ampak to je pač zdaj v modi. In tudi vam bo dalo žvižgati.

2. Avstralija
Don't Come Easy (Isaiah)


Tudi letos boste rekli, kaj Avstralija počne na EVROsongu. Toda Avstralija je pač zaradi izjemne popularnosti Evrosonga postala njegov zdaj že domači član. In je vedno tudi med favoriti. Ponavadi na tekmovanje pošljejo klasično anglosaksonsko balado in tudi letos je tako. Ponavadi je kvalitetna in tudi letos je tako. Nekaj v stilu Sama Smitha ali Eda Sheerana, saj vam bo po par taktih že znano. A gre vseeno za dobro pesem, ki je ni za zamuditi.

3. Finska
Blackbird (Norma John)


Finsko pesem pa preprosto morate slišati. Zame je letos ena od najboljših. Umirjena, nežna in precej otožna balada, takorekoč pisana na slovensko dušo. Strašno močno si obetam in želim dobro interpretacijo, kar bi dalo pesmi še tisto nekaj več, kar te prisili k spontanemu ploskanju na koncu, morda celo kakšni solzici. Dobra je, ni kaj.

4. Belgija
City Lights (Blanche)


Belgijska pesem se vam bo takoj zdela zelo znana. Morda zato ni tako iz trte izvito, da ji mnogi očitajo plagiatorstvo. Kaj pa vem, ocenite sami (na tejle povezavi). Zdi pa se mi, da boste mnogo bolj začutili podobnost z neko drugo, veliko bolj znano pevko, ki mi zdaj ne pride na pamet. Ampak ta globok glas in njeni glasbeni prijemi so dovolj dobri, da vas kakršna koli podobnost ne bi smela zmotiti.

5. Portugalska
Amar Pelos Dois (Salvador Sobral)


Ta ljubka in prijetno prismuknjena pesem vas bo zazibala v spokojnost ali pa vas postavila na okno gledat zvezde. Kdo drug se bo sanjavo zagledal v daljavo, kdo drug se bo po napornem dnevu usedel v naslonjač s kozarcem vina v roki. Ali pa bo prijel svojo drago in se zapletel v romantično pozibavanje. Za vse to je primerna ta meni tako všečna pesem, ki spominja na stare dobre čase kvalitetnih pesmi, zapetih s srcem. Uživajte, romantiki!

6. Armenija
Fly With Me (Artsvik)


Armenija tokrat postavlja na oder vzhodnjaške etno ritme, ravno dovolj skrivnostne in prefinjene, da pesem postane zelo užitna. Morda komu ne bo prijal nekoliko arabski melos, ampak za Armenijo je pač to nekaj normalnega. In meni je tudi všeč.

7. Moldavija
Hey, Mamma! (SunStroke Project)


Moldavija velja letos za eno od favoritov za visoka mesta. Prijetna, malo funky poskočna skladbica. Morda ne bo za ravno vsako evrovizijsko uho, ki so po načelu malce bolj občutljive sorte (kar dokazuje dejstvo, da so letos na tekmovanju vsaj tri četrtine vseh pesmi balade). Moldavska predstavnica sicer ne sodi na Ibizo, je pa vseeno za to tekmovanje nekoliko neobičajna. Morda že zato zasluži vsaj enkratno poslušanje. Saksofonski del seka!

8. Italija
Occidentali's Karma (Francesco Gabbani)


Italija je bila že tako velikokrat favorit, pa se je tudi tolikokrat obrisala pod nosom. Letos pa resno mislim, da bo zmagala. Tudi stavnice se strinjajo z menoj. Dejansko popolnoma izstopa izmed vseh. Ima vse za zmago, ritem, dober stil (ki nekoliko spominja na Coldplay), provokativno besedilo, zlahka gre v uho, celo svoj plesni korak, še maskoto ("La scimmia nuda balla") in - kolikor poznam Francesca - tudi sproščenost in spektakel na odru. Kaj še manjka? Sobotna razglasitev.

9. Irska
Dying To Try (Brendan Murray)


Evrosong brez Irske je kot sendvič brez šalama. Spada zraven. Letos je irska res tipična, taka kot mora biti. Ni ravno nek presežek, je pa irska. Še zeleni travniki in ploha dežja, pa imate vse, kar je potrebno.

10. Slovenija
On My Way (Omar Naber)


In sem v ta izbor dodal še Omarja, ki ima dober glas in klasično evrovizijsko baladico. Osebno ne pričakujem veliko, sem pa gotov, da bo odpel, kot je treba. To pa tudi nekaj pomeni, kajne?


11. Romunija
Yodel It! (Ilinca feat. Alex Florea)


Ne morem si pomagati, romunsko pesem sem preprosto moral dati poleg, tudi če je ne bi hotel. Ker spada v kategorijo "saj ni res, pa je." Ko smo že mislili, da si je vsa Evropa zapomnila naš poskus združitve Kalamarov in Žlindre ter Kajmaka in marmelade, smo se očitno zmotili. In tu je nov poskus, tokrat jodlanja in rapanja. Mogoče bo pa komu polepšalo (beri: nasmejalo) dan.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej