Preskoči na glavno vsebino

Duhovnik


»Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta.« (Jn 17,6)

Duhovnik sem.

Sam stojim sredi sveta in ne poznam ne ljudi ne Boga. Pesnik sem. Pojem svoje pesmi in to je vse, kar imam. Iščem. V njih jočem in se smejem, občudujem in se zahvaljujem. In se potožim o svoji nemoči in bolečini, mojih dveh tako rednih sopotnicah.

Duhovnik sem. Veliko imam povedati. In vem – čeprav te trenutke tako zelo sovražim – da povem največ, ko ne morem ničesar povedati. Ko me zagrne jok ali trpljenje ali nemoč ali sram in sem v njih samo nerodno tiho. Ko sem samo človek, kakor vsi, ki me imajo za kaj več od tega.

Smejem se, poslušam, objemam. Poskušam hoditi po istih poteh, kot jih hodijo moji sopotniki, čeprav se na njih spotikam in padam, ker ne znam hoditi. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moje oznanilo za svet, ki noče več Boga, ker misli, da ga ne potrebuje.

Zvečer se obrnem na drugo stran, na mojega skritega Boga, ki mi je nekoč, v puščavi mojega življenja zakuril ogenj in me prepričal, da je On tisti, ki ga iščem, da je on Toplota in Mir in Ljubezen in Bližina. In verjel sem mu, res sem mu verjel, le da odtlej odkrivam, da so njegova toplota in mir in ljubezen in bližina drugačni od tistih, ki sem jih pričakoval. In da ga zato velikokrat ne slišim in ne čutim in je zato Bog težek in nerazumljiv. In zato Božji. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moja molitev, ker drugače ne znam in ne morem moliti.

Duhovnik sem. Človek. Popolnoma nepopoln. Gledam svoje napake in neumnosti, ki sem jih storil in težko verjamem, da se tudi po njih piše evangelij. Ker se bom grešen, umazanih ust in rok, spet nekako prebil do oltarja in tam prijel Belega Boga ter se potem osramočen spomnil, da je ljubezen res edina, ki me dela podobnega njemu.

Duhovnik sem. Upornik proti staremu in iskalec novega, svežega, Božjega. Ko ne morem več verjeti, se splazim na streho. Tam me objame veter in sonce in samota. In ko sem tam ves sam, začutim potrebo, da bi rad nekoga pripeljal tja gor in mu pokazal, kako naj bi izgledal prvi poljub.

Komentarji

  1. Marko, res lep zapis. Iskrenost se skoraj otipljivo čuti... Ko je duhovnik preprosto pristen v človeški nepopolnosti, je najbliže njim, h katerim je poslan...in to je zame najlepša pridiga...
    Vse dobro :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prijatelj, jokam zate. Zakaj se ne lotiš žive Besede:

    http://jonah2-10.blogspot.si/

    Ti ni nihče povedal zanjo?

    Bog te oživi, lep pozdrav, j

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Strah in zaupanje

Doživeti novo leto našega življenja je vedno kakor bi v roke dobili otroka, Božjega otroka, Dete Jezusa. Tako kot otrok je tudi ono namreč nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel . Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, samo sprejmemo lahko to neznano Božje dete … ali pa se ga bojimo.  Strah  Strah pa je še nekaj hujšega od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost. Strah je namreč tisti, ki povzroča zlo v nas in na svetu, vojne, izkoriščanja, hudobijo, zaradi njega smo agresivni in nasilni, zaradi strahu se zapiramo pred drugimi in pred ljubeznijo, zaradi njega človek postane suženj prenekaterih stvari, ko se želi tega Deteta znebiti in narediti po svoje, in tako – v službi svojega preživetja – postane ujetni

Posvečena nepopolnost

On se je spustil . Ne samo iz Galileje do Jordana, iz zelenja v puščavo, s gričkov v depresijo, tudi iz Božjega v človeško se je spustil. In zato ve, kaj pomeni biti človek, temeljito je to izkusil, vse, kar je v tem, »biti človek« lepega in težkega. Razume. Bog razume , kako dobro in prijetno je to vedeti, On je hotel najti naše naročje, da bi razumel, da bi popolnoma razumel, zakaj smo taki, kakršni smo, zakaj delamo, kar delamo, kaj nam je težko in česa ne zmoremo. In da bi nam potem dal, česar ta uboga, revna, močno pomanjkljiva človeškost pri Jordanu, na dnu sveta in življenja, potrebuje.  Občutek razumevanja  »Tisti čas je prišel Jezus iz Galileje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti .« (Mt 3,13) Menda je tudi Jezus sam odkril, da tam pri Jordanu, na dnu dežele, potrebuje razumevanja, recimo temu »občutek čistosti« pred drugim, zato krst, zato umivanje, hotel se je pustiti biti nekomu všeč, hotel je pustiti, da ga nekdo sprejme, takega, kot je, tako pomembno je namreč spo

»Dosti«, »malo« in »vse«

Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Mr 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti . Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo.  Začarani krog obilja  Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogati, ki so

Obsoditi zlo v sebi

Tri skušnjave, vedno iste, večno stare kakor človekovo srce. V svoji človeškosti se z njimi sooči tudi Jezus. Gre za njegovo življenjsko izbiro, ne le za stvar trenutka, za smer njegove poti, za bistvene točke njegovega življenja, ki naj bi pomagale k odločitvi tudi vsakemu njegovemu učencu. Gre za odločitev proti zlu in za Boga. Matej te Jezusove odločitve zapiše kot upor skušnjavam , ki je upor zlu v sebi , na začetku nerazpoznavnemu in nenevarnemu, da bi ga njegovi učenci znali razpoznavati in se ob življenjskih vprašanjih prav odločati. Gre namreč za stvari, ki od samega začetka, preko njegovih izbir, določajo človekovo pot. Sebičnost Prva skušnjava, prva globoka človekova želja je kruh iz kamnov ali »reši samega sebe«. Prva stvar, na katero se obesi zlo, je vedno naš prastrah po izgubi življenja, ki nam je seveda dan, da bi svoje življenje varovali kot nekaj svetega, ne pa zato, da bi ga zadržali zase. Zlo nas najprej navdušuje za sebičnost , in sicer tako, da nam ljubezen,

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.