Preskoči na glavno vsebino

Duhovnik


»Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta.« (Jn 17,6)

Duhovnik sem.

Sam stojim sredi sveta in ne poznam ne ljudi ne Boga. Pesnik sem. Pojem svoje pesmi in to je vse, kar imam. Iščem. V njih jočem in se smejem, občudujem in se zahvaljujem. In se potožim o svoji nemoči in bolečini, mojih dveh tako rednih sopotnicah.

Duhovnik sem. Veliko imam povedati. In vem – čeprav te trenutke tako zelo sovražim – da povem največ, ko ne morem ničesar povedati. Ko me zagrne jok ali trpljenje ali nemoč ali sram in sem v njih samo nerodno tiho. Ko sem samo človek, kakor vsi, ki me imajo za kaj več od tega.

Smejem se, poslušam, objemam. Poskušam hoditi po istih poteh, kot jih hodijo moji sopotniki, čeprav se na njih spotikam in padam, ker ne znam hoditi. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moje oznanilo za svet, ki noče več Boga, ker misli, da ga ne potrebuje.

Zvečer se obrnem na drugo stran, na mojega skritega Boga, ki mi je nekoč, v puščavi mojega življenja zakuril ogenj in me prepričal, da je On tisti, ki ga iščem, da je on Toplota in Mir in Ljubezen in Bližina. In verjel sem mu, res sem mu verjel, le da odtlej odkrivam, da so njegova toplota in mir in ljubezen in bližina drugačni od tistih, ki sem jih pričakoval. In da ga zato velikokrat ne slišim in ne čutim in je zato Bog težek in nerazumljiv. In zato Božji. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moja molitev, ker drugače ne znam in ne morem moliti.

Duhovnik sem. Človek. Popolnoma nepopoln. Gledam svoje napake in neumnosti, ki sem jih storil in težko verjamem, da se tudi po njih piše evangelij. Ker se bom grešen, umazanih ust in rok, spet nekako prebil do oltarja in tam prijel Belega Boga ter se potem osramočen spomnil, da je ljubezen res edina, ki me dela podobnega njemu.

Duhovnik sem. Upornik proti staremu in iskalec novega, svežega, Božjega. Ko ne morem več verjeti, se splazim na streho. Tam me objame veter in sonce in samota. In ko sem tam ves sam, začutim potrebo, da bi rad nekoga pripeljal tja gor in mu pokazal, kako naj bi izgledal prvi poljub.

Komentarji

  1. Marko, res lep zapis. Iskrenost se skoraj otipljivo čuti... Ko je duhovnik preprosto pristen v človeški nepopolnosti, je najbliže njim, h katerim je poslan...in to je zame najlepša pridiga...
    Vse dobro :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prijatelj, jokam zate. Zakaj se ne lotiš žive Besede:

    http://jonah2-10.blogspot.si/

    Ti ni nihče povedal zanjo?

    Bog te oživi, lep pozdrav, j

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Pavza je del glasbe

Leta 1952 je skladatelj John Cage napisal slavno provokativno skladbo 4'33'', med katero glasbeniki samo poprimejo za svoja glasbila, a ne igrajo. Njegova skladba je polna pavz. Kar povsem lahko razumemo kot bedarijo. Lahko pa tudi kot promocijo pavze v glasbi. Pavze, ki je tudi glasba, pravzaprav zelo pomemben del neke skladbe, pa čeprav ne ustvarja glasu. Poudarke ustvarja, trenutke, na katere moramo biti bolj pozorni, teh pa ne bi bilo, če ne bi bilo pavz, vse bi zvenelo enako pomembno – oziroma nepomembno . In prav tako je pri govoru, prav tako pri delovanju.  Poseben čas  Dva Jezusova naporna delavnika, o katerih beremo v evangeljskem odlomku, dneva, v katerih veliko uči, izganja hude duhove in ozdravlja mnogo bolnikov, ne bi bila taka, namreč tako plodovita in tako ustvarjalna, tako uspešna in tako polna služenja in ljubezni, če ne bi med njima stal čisto poseben čas : »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (M

Demon luksuza

Na veliko se dandanes išče raznoraznih rešitev za človeštvo in Zemljo. Tuhtamo in se pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi kaj spremenili, prirejamo konference, pritrjujemo zamaške, gremo se recikliranje, obsojamo, protestiramo, nič pa se ne spremeni zato, ker vemo , kaj je naš edini problem, da je tako, kot je, pa ob vsem vseeno delamo, kakor da ne vemo zanj.  Demon se skriva v prijetnosti  Če bi hoteli rešiti vse, kar je hudega in težkega na svetu, če bi hoteli odpraviti revščino in rešiti naravo, bi se samo morali odpovedati svojemu razkošju . Nič drugega ne bi bilo treba narediti, samo to. Tega pa noče nihče. In se zato delamo, kakor da rešitve ni.  Nekaj demonskega je v tem, nekaj hudičevega, delati nekaj, za kar vemo, da je narobe, pa vseeno ne nehamo s tem. Demon se rad skriva v prijetnosti , v udobju. Tako nam je težko to opustiti, tako težko zarezati v lasten luksuz, da smo se prepričali, da s tem ni nič narobe. In je tako kakor v evangeliju, da se nek obsedeni znaj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

F. Prešeren: Memento mori

Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zláta, ne odpodí od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcov pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in od veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri. Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva, v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva molčé trobental bo: "Memento móri!"