Preskoči na glavno vsebino

Duhovnik


»Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta.« (Jn 17,6)

Duhovnik sem.

Sam stojim sredi sveta in ne poznam ne ljudi ne Boga. Pesnik sem. Pojem svoje pesmi in to je vse, kar imam. Iščem. V njih jočem in se smejem, občudujem in se zahvaljujem. In se potožim o svoji nemoči in bolečini, mojih dveh tako rednih sopotnicah.

Duhovnik sem. Veliko imam povedati. In vem – čeprav te trenutke tako zelo sovražim – da povem največ, ko ne morem ničesar povedati. Ko me zagrne jok ali trpljenje ali nemoč ali sram in sem v njih samo nerodno tiho. Ko sem samo človek, kakor vsi, ki me imajo za kaj več od tega.

Smejem se, poslušam, objemam. Poskušam hoditi po istih poteh, kot jih hodijo moji sopotniki, čeprav se na njih spotikam in padam, ker ne znam hoditi. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moje oznanilo za svet, ki noče več Boga, ker misli, da ga ne potrebuje.

Zvečer se obrnem na drugo stran, na mojega skritega Boga, ki mi je nekoč, v puščavi mojega življenja zakuril ogenj in me prepričal, da je On tisti, ki ga iščem, da je on Toplota in Mir in Ljubezen in Bližina. In verjel sem mu, res sem mu verjel, le da odtlej odkrivam, da so njegova toplota in mir in ljubezen in bližina drugačni od tistih, ki sem jih pričakoval. In da ga zato velikokrat ne slišim in ne čutim in je zato Bog težek in nerazumljiv. In zato Božji. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moja molitev, ker drugače ne znam in ne morem moliti.

Duhovnik sem. Človek. Popolnoma nepopoln. Gledam svoje napake in neumnosti, ki sem jih storil in težko verjamem, da se tudi po njih piše evangelij. Ker se bom grešen, umazanih ust in rok, spet nekako prebil do oltarja in tam prijel Belega Boga ter se potem osramočen spomnil, da je ljubezen res edina, ki me dela podobnega njemu.

Duhovnik sem. Upornik proti staremu in iskalec novega, svežega, Božjega. Ko ne morem več verjeti, se splazim na streho. Tam me objame veter in sonce in samota. In ko sem tam ves sam, začutim potrebo, da bi rad nekoga pripeljal tja gor in mu pokazal, kako naj bi izgledal prvi poljub.

Komentarji

  1. Marko, res lep zapis. Iskrenost se skoraj otipljivo čuti... Ko je duhovnik preprosto pristen v človeški nepopolnosti, je najbliže njim, h katerim je poslan...in to je zame najlepša pridiga...
    Vse dobro :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prijatelj, jokam zate. Zakaj se ne lotiš žive Besede:

    http://jonah2-10.blogspot.si/

    Ti ni nihče povedal zanjo?

    Bog te oživi, lep pozdrav, j

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Sami ne moremo nositi

Življenje je pretežko, da bi ga nosili sami. Tako razumem Jezusove stavke, ki jih začne s »še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi« (Jn 16,12), dokler ste sami, namreč, dokler še ni prišel »Duh resnice« (Jn 16,13), ga ne morete nositi.  Tudi zanj je bilo življenje pretežko, celo velikonočna zgodba, v kateri smo si ga tako velikokrat naslikali kakor nekega »supermana«, je tudi bila zanj pretežka, zato je razumel, s svojo šibkostjo je očitno pokazal, da potrebuje pomoč. Simon iz Cirene je stopil zraven (Mr 15,21), Jožef in Arimateje (Mr 15,43), pa še kdo, in tudi na križu je klical na pomoč: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,46) Skratka, hotel je vedno biti v skupnosti , nikoli sam. In je s tem povedal veliko resnico o našem Bogu, pokazal se je kot nepopoln, dokler je sam, zato mu tudi rečemo, da je »Nikoli Sam« – ali Sveta Trojica, če želite z drugim izrazom – tako mu je ime.  Ukrojen kot skupnost  In prav to je menda kar ključni poudarek njegovega razod

Nihče lačen

» Vsi so jedli in se nasitili. « (Lk 9,17) To je treba vedeti: vsi , ki so prišli do Jezusa, so jedli in se nasitili, nihče ni odšel lačen domov. Ker Jezus vedno da človeku tistega, kar potrebuje, od njega nikoli ne odidemo praznih rok.  Prav zato je treba k Jezusu, ko smo lačni. Povejmo drugače, ko smo utrujeni življenja, kadar blodimo in delamo neumnosti, ko smo grdi, umazani, grešni, ko smo celo samemu sebi nevredni ljubezni, saj jo takrat najbolj potrebujemo. Ponavadi delamo drugače, navadili smo se, ne vem, kje, ali v družini ali v cerkvi, da kruh, obhajilo dobijo samo tisti, ki so bili »pridni« in si ga zaslužijo, da torej morajo lačni še naprej stradati, siti pa se z njim preobjedajo. In navadili smo se, ne vem, kje, da se takrat, kadar najbolj potrebujemo nežne ljubezni, tej najbolj upiramo in se je branimo, kot bi se lačen branil kruha.  Toda če smo lačni, potrebujemo kruha. Če smo grešni, potrebujemo ljubezni. Zato moramo k Jezusu. Zato moramo jesti njegovega kruha.  Vendar p

Duh sprejemanja

Vsi imamo težave s sprejemanjem življenja, kakršno je, pa ne govorimo samo o težkih boleznih, o smrtih, ki nas prizadenejo, morda celo uničijo, o zidovih nesmisla, pred katere pridemo, tudi o tem, vendar pa prav tako o čisto navadnem vsakdanjiku, kako težko je recimo sprejeti že vsak najmanjši poraz, da se ti je na primer zažgalo kosilo ali da je šel tvoj trud z otroki popolnoma v nič. Menda bodo za to krive kar predstave, ki smo si jih ustvarili o njem, češ, táko in táko mora biti »dobro življenje«, to in to moram v njem doseči in doživeti, sicer ni vredno piškavega oreha. In se sprašujem, od kod so zašle vame, kdo nam je povedal, kaj je dobro in kaj slabo življenje, saj je menda življenje vsakega človeka povsem drugačno, neprimerljivo, ukrojeno po meri. Se ni zato nekoliko neumno spraševati, ali je boljše življenje opice ali krave, Janeza Novaka ali Kim Kardashian?  Učne ure  Morda pa je zato tako, ker smo začeli življenje dojemati kot izpit , kjer se z zavistjo oziraš na tiste, ki s

Domovini

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo r