Umiranje svetega


Včeraj sem hitel v trgovino po pijačo in na drugi strani ceste Via Tritone je sedela stara italijanska beračica in res naglas preklinjala, da je vzbujala pozornost vseh, ki smo bili samo hipni mimobežniki tega trenutka. Zasrbeli so me prsti, vklopil sem že telefon, da bi jo posnel. Še sam ne vem, zakaj. Zakaj sem čutil to velikansko potrebo, da bi jo spravil na splet. Da bi se z menoj smejal še kdo drug? Da bi bil znan? Ali kaj sem hotel? Spraviti to ubogo človeško bitje v areno sodobnega Koloseja, da bi se z njo pozabaval? Da bi pregnal svoj dolgčas, ki v svoji neumnosti nima res več prav nobenih meja? Ustavil me je šele spomin na tisti nedavni grozljivo slavni prenos na Facebooku v Sloveniji ...

V bistvu sem imel srečo. Če ravno takrat ne bi spal, bi se prav lahko tudi sam znašel med četrt milijonsko (!) množico gledalcev prenosa prav zaresnega mučenja človeka. Morda bi me potegnila vznemirljivost nečesa prepovedanega ali nečesa novega, škandaloznega, tistega za zastorom skrivnosti, kamor človek ne bi smel vstopiti. Seveda bi se pred seboj opravičeval, da sem hotel samo videti, kako se bo končalo. Morda bi si z dlanjo zatiskal prazna usta. Morda bi se zgražal. A bil bi tam in bi gledal. Gledal bi ... ker je bilo to nekaj, česar še nisem videl. Nekaj, kar mi je doslej bilo sveto in nedotakljivo ... in mi od takrat naprej ne bi bilo več ... Kot tudi ne noben človek več. S človeško zabavo je pač kakor z odmerkom droge. Vedno je treba več in več, dokler ni enkrat - preveč.

Strašljivo je, toda naša življenja so res postala arena, v kateri se v imenu vsemogočne zabave žrtvuje ljudi. Ljudi, kakršen sem jaz. In arena, v kateri pravzaprav nikdar ne vemo, v kateri vlogi bomo nastopili. Pri tem, ali si lovec ali žrtev, gre zgolj in samo za srečo, za nekakšno življenjsko rusko ruleto. Ko si enkrat tam, tvoje življenje nima posebne vrednosti. Nikakršne vrednosti, ker je v areni preprosto samo eno pravilo: nič in prav nič ti ne sme biti sveto. Potem lahko vstopiš. Poti nazaj pa ni.

Pri vsem skupaj je ironično, da ima vsak gledalec prenosa na Facebooku možnost, da ob tem, kar vidi, izbere ikono palca navzgor (Like). Morda ne bo več dolgo, ko bomo dobili še možnost palca navzdol. Kaj se zgodi z družbo, ki izteguje palce in hoče samo kruha in iger, pa je tako ali tako že star nauk zgodovinskih učbenikov. A vsej grozi navkljub je arena še vedno preveč zapeljiva. Sprašujem se, kdo in kako bo gledal na ruševine naših templjev, kot gledam danes jaz na razvaline Foruma Romanuma ...

Komentarji