Čeprav verjetno mislimo drugače, življenje ne postane težko, kadar se nam začnejo dogajati težke stvari, ampak takrat, kadar človek izgubi svojo svobodo. Kadar postane služabnik skrbi, ugleda, moči in še česa drugega. Kadar hoče ostati sam. Človekova svoboda se namreč ne konča z mejo, ki mu jo kdo postavi, ampak z dvomom. Z dvomom v ljubezen.
Ko namreč kdo začne dvomiti v to, da ga ima kdo rad, postane služabnik neštetih stvari, najbolj pa strahu. Nemočen, kakršen je, gre človek od vrat do vrat in prosi zatočišča in zaščite. Kogarkoli, samo da se ima kam nasloniti. In ko mu nekdo ponudi varnost, pa naj je še tako mizerna, napravi z njim pogodbo, da mu bo služil, če ga bo varoval. In začne s tlako. Navzven se jo vidi kot prizadevanje, da bi pred drugimi ustvaril vtis moči. In ker je to laž, ker je sicer šibek, si človek pomaga z mišicami, dobrim avtom, z mladostnim obrazom, s polnim hladilnikom in računom na banki. Ali pa s pomembnim položajem v družbi ali v Cerkvi. Ali s čim drugim.
Mislim, da sem prenehal biti otrok, ko sem se nehal igrati. Ko sem se začel bolj zanašati na svojo moč kot na ljubezen svojih staršev. Ko sem začel življenje jemati preresno, kot da je vse odvisno od mene. Saj, v tem je neka utvara moči. A samo utvara. Zato tako veliko prizadevanja za uspeh. Zato skrb za hrano in za obleko in za avto in za hišo in diplomo in doktorat. Ker mislim, da uspeti pomeni obstajati.
Ptice in lilije tega ne potrebujejo. Svobodne so, ker ne zaupajo ne v hrano ne v obleko, temveč v ljubezen Boga, ki jim iz dneva v dan daje življenje. Ravno to jih dela svobodne. Pri njih je vse tako zelo preprosto. Samo živijo in se pustijo razvajati ljubezni Boga. Ne bomo rekli, da je ta ljubezen razumljiva, kdaj niti ni prijetna; ničkolikokrat je čudaška in kontroverzna, težko je razumeti nevihto kot objem in sušo kot poljub. On daje čudna darila, kdaj je kje kakšen črv preveč ali premalo. A ptice in lilije živijo brez dvoma, da je vse izraz ljubezni. Tudi smrt.
To je svoboda. Težko dosegljiva svoboda, ker smo nagnjeni k temu, da že od začetka dvomimo, da je Bog na strani človeka. To je tako, ker ga skrčimo v svoje dojemanje, v svoje želje, v majhno, premajhno kletko svojega življenja. Toda on je kot ptica, kot lilija. Večji je od naših kletk in naših glinenih loncev. Večji je od našega življenja. In svoboden. Ker ljubi tudi znotraj kletke, tudi znotraj našega glinenega lonca, kamor smo ga posadili.
Ko bi se začeli spet igrati, bi mu verjetno postali še najbolj podobni. Ker je človek najbolj Božja podoba, kadar je svoboden.
Komentarji
Objavite komentar