Preskoči na glavno vsebino

Zahtevnost Boga

"Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?"
"Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje." (Jn 6,60.63b)

Pri enem od srečanj z mladino me je nekega večera osupnila izjava mladega dekleta, ki nam je povedala, da je v svojem življenju prišla do zanimive resnice: da je ponavadi prava tista pot, ki je težja. Da človeka naredijo zahtevne stvari.

Res je tako. Takšen, kot sem danes, sem bolj ali manj zaradi ljudi, ki so od mene nekaj zahtevali. Znam hoditi, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam govoriti, ker niso rekli, da je že dobro, če sem namesto “r” rekel “l”. Znam živeti sam, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake.

Ljubezen ima mnogo obrazov. Njen najtežji, a verjetno tudi najbolj resnični obraz pa je zahtevnost.

Zato se tega pravila o pravilnosti težje poti poskušam držati pri vsaki svoji odločitvi, pa naj gre za velike in prelomne odločitve ali pa tiste majhne in vsakdanje stvari. Poskušam se je držati, čeprav se mi vedno znova upira. Ljudje seveda hrepenimo po lagodnosti in komfortu in sam nisem prav nič drugačen. Samo izkušnja, da so me v resnici ljubili ljudje, ki so trpeli ob mojih padcih, pa niso hodili namesto mene, me priganja, da vedno znova sledim težjim rešitvam in tudi sam postajam zahteven do tistih, ki so mi zaupani v vzgojo. Zahtevnost je namreč mojemu življenju vedno prinesla bogate sadove, ker mi je pomagala biti za en korak pred seboj.

In tam, prav tam, en korak pred menoj, je moj Bog, ki me ljubi tako, da je do mene zahteven, saj me uči še več kot hoditi. Uči me živeti.

Komentarji

  1. edino.. edino v evrovizijo nisi še porinil boga.. povsod dugam si ga že... lep je ta produkt.. povsod paše, ker je neviden..

    OdgovoriIzbriši
  2. Slovenski narod je en izmed tistih narodov, ki se jim je nasmehnila božja roka pravice in jim je bilo dano spoznati Boga v vsej svoji veličini in mu je tudi bila dana možnost ostati zvest. In smo mu, še od časov Cirila in Metoda.
    Spoštovani kaplan Marko - ne obupajte v svojem poslanstvu, veliko molite, ostanite zvesti narodu in Cerkvi in delajte za Resnico in zveličanje duš!

    Vaš mlad katoliški vernik!

    Rokc

    OdgovoriIzbriši
  3. "Slovenski narod je en izmed tistih narodov, ki se jim je nasmehnila božja roka pravice"

    torej obstajo narodi, ki jim bog ne da pravice..

    Le kako, če je vaš bog pošten,pravičen,najboljši,najlepši... iber iber..

    in vendar ne da vsem pravice.. lahko bi, ampak.. ja.. se mu ne da..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.