Preskoči na glavno vsebino

Zahtevnost Boga

"Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?"
"Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje." (Jn 6,60.63b)

Pri enem od srečanj z mladino me je nekega večera osupnila izjava mladega dekleta, ki nam je povedala, da je v svojem življenju prišla do zanimive resnice: da je ponavadi prava tista pot, ki je težja. Da človeka naredijo zahtevne stvari.

Res je tako. Takšen, kot sem danes, sem bolj ali manj zaradi ljudi, ki so od mene nekaj zahtevali. Znam hoditi, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam govoriti, ker niso rekli, da je že dobro, če sem namesto “r” rekel “l”. Znam živeti sam, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake.

Ljubezen ima mnogo obrazov. Njen najtežji, a verjetno tudi najbolj resnični obraz pa je zahtevnost.

Zato se tega pravila o pravilnosti težje poti poskušam držati pri vsaki svoji odločitvi, pa naj gre za velike in prelomne odločitve ali pa tiste majhne in vsakdanje stvari. Poskušam se je držati, čeprav se mi vedno znova upira. Ljudje seveda hrepenimo po lagodnosti in komfortu in sam nisem prav nič drugačen. Samo izkušnja, da so me v resnici ljubili ljudje, ki so trpeli ob mojih padcih, pa niso hodili namesto mene, me priganja, da vedno znova sledim težjim rešitvam in tudi sam postajam zahteven do tistih, ki so mi zaupani v vzgojo. Zahtevnost je namreč mojemu življenju vedno prinesla bogate sadove, ker mi je pomagala biti za en korak pred seboj.

In tam, prav tam, en korak pred menoj, je moj Bog, ki me ljubi tako, da je do mene zahteven, saj me uči še več kot hoditi. Uči me živeti.

Komentarji

  1. edino.. edino v evrovizijo nisi še porinil boga.. povsod dugam si ga že... lep je ta produkt.. povsod paše, ker je neviden..

    OdgovoriIzbriši
  2. Slovenski narod je en izmed tistih narodov, ki se jim je nasmehnila božja roka pravice in jim je bilo dano spoznati Boga v vsej svoji veličini in mu je tudi bila dana možnost ostati zvest. In smo mu, še od časov Cirila in Metoda.
    Spoštovani kaplan Marko - ne obupajte v svojem poslanstvu, veliko molite, ostanite zvesti narodu in Cerkvi in delajte za Resnico in zveličanje duš!

    Vaš mlad katoliški vernik!

    Rokc

    OdgovoriIzbriši
  3. "Slovenski narod je en izmed tistih narodov, ki se jim je nasmehnila božja roka pravice"

    torej obstajo narodi, ki jim bog ne da pravice..

    Le kako, če je vaš bog pošten,pravičen,najboljši,najlepši... iber iber..

    in vendar ne da vsem pravice.. lahko bi, ampak.. ja.. se mu ne da..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j