Ranjeni Bog

Kaj naj vam povem o trpečem Kristusu? Kaj naj povem o mojem trpečem Bogu, ki ga je strah, ki je od vseh zapuščen, ki je izdan, mučen in zasmehovan, ki osamljen visi na križu in umira? Vi to razumete? Jaz ne. Ne razumem, ker nihče ne more razumeti trpljenja.

Vendar je to moj Bog. Ta trpeči možak, ki ima komaj še kaj človeškega na sebi. Vanj verujem. Ne v Boga čudežev, tudi ne v Boga velikih naukov, Boga filozofije, Boga modrih besed. Jaz verujem v Ranjenega Boga.

Vam povem, zakaj? Ker sem se naučil, da je ljubezen lahko samo ranljiva – ali pa je ni.

Ko sem bil otrok, so me starši vsakič peljali k maši. Pri eni od njih sem bil tako divji, da me ni bilo mogoče umiriti. Oče me je stisnil k sebi. Jaz pa sem se hotel osvoboditi. In sem ga ugriznil. Ni me udaril, ni me ugriznil nazaj, ni me poslal proč. Še vedno me je imel pri sebi. Ker sem bil njegov sin.

Morda je vam to samoumevno, meni pa ni. Ne razumem staršev, tudi ne ostalih plemenitih ljudi, ki sem jih ranil. Ne razumem Boga. Ne razumem, zakaj sem komu prizadejal trpljenje, niti zakaj so mi ga prizadejali drugi. Ne razumem, res ne, zakaj so rane potrebne. A ko gledam Boga na križu, ko verujem vanj, ko verujem v trpečega Boga, se mi zdi, da nekoliko bolj razumem ljubezen.

In prav za to gre.