Že kar nekaj časa me zelo zanima tematika značilnosti moških oz. žensk, ker sem mnenja, da je ravno vse bolj zabrisana črta med sebi lastno identiteto, ki nosita moški in ženska, vzrok za številne odklone v družbi ter za težave v odnosih med moškimi in ženskami.Knjiga John Eldredga, Divji v srcu je bila ravno pravšnja za mojo lakoto in zanimanje. Zame, za moškega. Pa ne bi bila nič slabša za ženske, saj tudi poznavanje nasprotnega spola marsikaj naredi za boljše odnose, morda še več, kot poznavanje lastnega. Pa sem vseeno začel z moškimi, ker sem prepričanja, da je treba najprej ljubiti in spoštovati lastno identiteto, da bi lahko enako storil za žensko.
Knjiga me je prepričala in navdušila. Predvsem zato, ker se John Eldredge tematike ne loteva kot večina avtorjev na tem področju, torej, kaj bi bilo treba spremeniti (10 napotkov za boljšo samopodobo ipd.), temveč tako, da poskuša stopiti v tisto, kar moški pravzaprav smo. In zakaj smo taki, kot smo. In da je ravno to, da smo taki, kot smo, dobro, ker ima to za nas nek namen. Avtor razkriva tudi pasti, v katere se moški ujamemo, in rane, ki jih nosi vsak od nas. In njegovi recepti niso poceni. Ker so težki, predvsem pa - ker jih je preizkusil tudi sam. Na lastni koži. Da, John piše v prvi osebi množine. In to naredi knjigo prepričljivo. Ker v njej ni učitelj, temveč učenec.
In to je resnična vrednost te knjige. Zaradi nje sem še raje moški kot prej. In to samo iz svojega bogastva, ki ga nosim v sebi, in nič, prav nič na račun žensk.
Komentarji
Objavite komentar