Preskoči na glavno vsebino

Težko odkritje

Ta teden sem slabo spal. V spomin so mi namreč prišle težke stvari, moji grehi, ki sem storil nekomu od svojih bližnjih. Težko mi je bilo. Zelo težko. Težko je namreč priti do trenutka, ko se v Jezusovih besedah Petru – ja, tistemu zlatemu Petru, ki je edini od učencev znal povedati, kdo je Jezus, tistemu super pridnemu Petru, ki je bil sploh najboljši od vseh – namreč v tistih težkih besedah, ko mu reče »satan«, spoznam tudi sam. In do tega trenutka zagotovo pridem, če sem iskren. Do trenutka, ko spoznam svojo grešnost in nepopolnost.

Težko spoznanje je, da sem grešnik. Da delam slabo. Da tudi po meni v ta svet vstopa zlo.

In ja, težko je popravljati svoje napake. Tudi gledati, kako smo naredili nekaj, kar nam je uničilo življenjske želje in načrte. V tem je nekakšen poraz ali ponižanje, ker smo pokvarili podobo, ki smo jo imeli pri ljudeh, ki so nas poznali. A težje od vsega tega je sprejeti dejstvo, da smo nekemu človeku storili nekaj, česar ne moremo popraviti. Da smo nekoga zaznamovali za vedno. Takrat naša grešnost in nepopolnost najbolj boli.

Ampak vemo, da je vsaka težka stvar tudi prava. Zdrava, koristna, če želite. Ker je to težko spoznanje o lastni grešnosti in nepopolnosti tudi spoznanje, ki me odpira ljubezni. Spoznavam namreč, da potrebujem Kristusa. Da potrebujem nekoga, ki mi bo pomagal, ki me bo rešil, ki mi bo odpustil. In tisti njegov kruti in trdi »Proč od mene, satan,« ne pomeni, da se nas hoče Bog odkrižati, ampak iskreno željo Boga, da nas zaščiti pred zlom. Iskreno željo Boga, da zmoremo in se potrudimo reči »Oprosti«, ker je to beseda, ki nas varuje pred vstopom zla v nas.

Ta beseda je enako težka kot greh, ki sem ga storil. A je tudi močna beseda. Tako močna, da naredi vezi med ljudmi močnejše, kot so bile pred grehom. In ja, verjetno res ne more popraviti škode, ki sem jo storil s svojim dejanjem. Ne more popraviti preteklosti. Popravi pa prihodnost. Ker me naredi majhnega in ranljivega, predvsem pa me naredi sposobnega ljubezni. Sposobnega sprejeti ljubezen, ker brez nje jaz, nepopoln človek, nimam ničesar, in sposobnega ljubiti, ker brez nje drugi, nepopolni ljudje, nimajo ničesar.

Kdor tvega zaradi nje izgubiti svoje preteklo življenje, ga bo našel.


(nastanku tega zapisa je pomagala objava na blogu moje prijateljice Danijele Oprosti, ki jo priporočam v branje)

Komentarji

  1. Ponižnost, da pred Bogom, sabo in drugimi priznam, da sem pred skušnjavami nemočna in potrebujem Njegovo pomoč - to je krepost. Najbrž ena izmed največjih. Ker samozadostnost me prav počasi ubija.

    Hvala ti za ta zapis. Si nadgradil moje razmišljanje v preteklih dneh... Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  2. Včasih je težko dojeti, da je Božje odpuščanje večje od greha. Bog nas zaobjema celostno, z grehom vred. In tukaj imamo zgled za ljubezen do bližnjega.
    Marko, hvala za človeško in nebeško razmišljanje, ki daje upanje, ki pomirja.

    OdgovoriIzbriši
  3. ja, ampak stotic beseda oprosti izgubi svoj pomen. ni je pametno govoriti za vsak primer.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.