Ta teden sem slabo spal. V spomin so mi namreč prišle težke stvari, moji grehi, ki sem storil nekomu od svojih bližnjih. Težko mi je bilo. Zelo težko. Težko je namreč priti do trenutka, ko se v Jezusovih besedah Petru – ja, tistemu zlatemu Petru, ki je edini od učencev znal povedati, kdo je Jezus, tistemu super pridnemu Petru, ki je bil sploh najboljši od vseh – namreč v tistih težkih besedah, ko mu reče »satan«, spoznam tudi sam. In do tega trenutka zagotovo pridem, če sem iskren. Do trenutka, ko spoznam svojo grešnost in nepopolnost.
Težko spoznanje je, da sem grešnik. Da delam slabo. Da tudi po meni v ta svet vstopa zlo.
In ja, težko je popravljati svoje napake. Tudi gledati, kako smo naredili nekaj, kar nam je uničilo življenjske želje in načrte. V tem je nekakšen poraz ali ponižanje, ker smo pokvarili podobo, ki smo jo imeli pri ljudeh, ki so nas poznali. A težje od vsega tega je sprejeti dejstvo, da smo nekemu človeku storili nekaj, česar ne moremo popraviti. Da smo nekoga zaznamovali za vedno. Takrat naša grešnost in nepopolnost najbolj boli.
Ampak vemo, da je vsaka težka stvar tudi prava. Zdrava, koristna, če želite. Ker je to težko spoznanje o lastni grešnosti in nepopolnosti tudi spoznanje, ki me odpira ljubezni. Spoznavam namreč, da potrebujem Kristusa. Da potrebujem nekoga, ki mi bo pomagal, ki me bo rešil, ki mi bo odpustil. In tisti njegov kruti in trdi »Proč od mene, satan,« ne pomeni, da se nas hoče Bog odkrižati, ampak iskreno željo Boga, da nas zaščiti pred zlom. Iskreno željo Boga, da zmoremo in se potrudimo reči »Oprosti«, ker je to beseda, ki nas varuje pred vstopom zla v nas.
Ta beseda je enako težka kot greh, ki sem ga storil. A je tudi močna beseda. Tako močna, da naredi vezi med ljudmi močnejše, kot so bile pred grehom. In ja, verjetno res ne more popraviti škode, ki sem jo storil s svojim dejanjem. Ne more popraviti preteklosti. Popravi pa prihodnost. Ker me naredi majhnega in ranljivega, predvsem pa me naredi sposobnega ljubezni. Sposobnega sprejeti ljubezen, ker brez nje jaz, nepopoln človek, nimam ničesar, in sposobnega ljubiti, ker brez nje drugi, nepopolni ljudje, nimajo ničesar.
Kdor tvega zaradi nje izgubiti svoje preteklo življenje, ga bo našel.
(nastanku tega zapisa je pomagala objava na blogu moje prijateljice Danijele Oprosti, ki jo priporočam v branje)
Težko spoznanje je, da sem grešnik. Da delam slabo. Da tudi po meni v ta svet vstopa zlo.
In ja, težko je popravljati svoje napake. Tudi gledati, kako smo naredili nekaj, kar nam je uničilo življenjske želje in načrte. V tem je nekakšen poraz ali ponižanje, ker smo pokvarili podobo, ki smo jo imeli pri ljudeh, ki so nas poznali. A težje od vsega tega je sprejeti dejstvo, da smo nekemu človeku storili nekaj, česar ne moremo popraviti. Da smo nekoga zaznamovali za vedno. Takrat naša grešnost in nepopolnost najbolj boli.
Ampak vemo, da je vsaka težka stvar tudi prava. Zdrava, koristna, če želite. Ker je to težko spoznanje o lastni grešnosti in nepopolnosti tudi spoznanje, ki me odpira ljubezni. Spoznavam namreč, da potrebujem Kristusa. Da potrebujem nekoga, ki mi bo pomagal, ki me bo rešil, ki mi bo odpustil. In tisti njegov kruti in trdi »Proč od mene, satan,« ne pomeni, da se nas hoče Bog odkrižati, ampak iskreno željo Boga, da nas zaščiti pred zlom. Iskreno željo Boga, da zmoremo in se potrudimo reči »Oprosti«, ker je to beseda, ki nas varuje pred vstopom zla v nas.
Ta beseda je enako težka kot greh, ki sem ga storil. A je tudi močna beseda. Tako močna, da naredi vezi med ljudmi močnejše, kot so bile pred grehom. In ja, verjetno res ne more popraviti škode, ki sem jo storil s svojim dejanjem. Ne more popraviti preteklosti. Popravi pa prihodnost. Ker me naredi majhnega in ranljivega, predvsem pa me naredi sposobnega ljubezni. Sposobnega sprejeti ljubezen, ker brez nje jaz, nepopoln človek, nimam ničesar, in sposobnega ljubiti, ker brez nje drugi, nepopolni ljudje, nimajo ničesar.
Kdor tvega zaradi nje izgubiti svoje preteklo življenje, ga bo našel.
(nastanku tega zapisa je pomagala objava na blogu moje prijateljice Danijele Oprosti, ki jo priporočam v branje)
Ponižnost, da pred Bogom, sabo in drugimi priznam, da sem pred skušnjavami nemočna in potrebujem Njegovo pomoč - to je krepost. Najbrž ena izmed največjih. Ker samozadostnost me prav počasi ubija.
OdgovoriIzbrišiHvala ti za ta zapis. Si nadgradil moje razmišljanje v preteklih dneh... Vse dobro!
Včasih je težko dojeti, da je Božje odpuščanje večje od greha. Bog nas zaobjema celostno, z grehom vred. In tukaj imamo zgled za ljubezen do bližnjega.
OdgovoriIzbrišiMarko, hvala za človeško in nebeško razmišljanje, ki daje upanje, ki pomirja.
ja, ampak stotic beseda oprosti izgubi svoj pomen. ni je pametno govoriti za vsak primer.
OdgovoriIzbriši