Preskoči na glavno vsebino

Priti bližje

"Igraj se z menoj," je Mali princ zaprosil lisico.
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ. Nato je pomislil in rekel: "Kaj je to ,udomačena' ?"
"To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..."
"Ustvarjati vezi?"
"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu. Prosim... udomači me," je rekla.
"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj."
"Le tisto spoznaš, kar udomačiš," je rekla lisica. "Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.
"Zelo potrpežljiv je treba biti, " je odgovorila lisica. "Spočetka boš sedel malo proč od mene, takole, v travo. Jaz te bom gledala s kotičkom očesa in ti ne boš rekel nič. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže."
Tako je Mali princ udomačil lisico.

(A. de Saint-Exupéry, Mali princ)

In ko Gospod sprašuje učence: »Kdo sem?« jim ne postavlja tega vprašanja, ker bi hotel izvedeti, kakšen vtis je napravil nanje, temveč ker želi, da ga učenci bolje spoznajo. Ker želi, da bi tudi zanje postal Kristus, da bi postal nekdo, ki jih rešuje – tako, da je njihov prijatelj. Želi si, da bi ga učenci udomačili. Ja, da bi učenci udomačili Boga. Da bi jim postal domač. Da bi imeli v svojem domu zanj prostor pri štedilniku in v delavnici, pri računalniku in televiziji, da bi imel svoj sedež in svoj krožnik pri njihovi mizi. Da bi imeli zanj čas in ljubezen in pozornost. Da bi mu bili vedno bližje, ker bi bila tako oba bližje drug drugemu.

Bog si noro želi, da ga spoznamo, da mu pridemo bližje. Ker je bližina tista, ki je ključna za življenje. Ker je tista, ki težko življenje spreminja v znosno, tista, ki žalost spreminja v upanje in nesmisel v mir.

Pomembno je udomačiti Boga. Spoznati ga. Potem je vse drugače. Potem ga slišimo, tudi ko ne govori. Ga najdemo, kjer ga nihče ne vidi. Potem ga tudi bolje razumemo. Bolj razumemo njegove besede in njegovo tišino, njegovo milino in njegovo strogost. Ne sodimo ga. A zato je treba biti potrpežljiv in si dati veliko časa. In veliko ljubezni.

In nič drugače ni z ljudmi. Le da je težje. Ljudje smo veliko bolj daleč drug od drugega, kot je od nas Bog. In zato si želi, da ga spoznamo. Da bomo – ko bomo bližje njemu – bližje tudi ljudem. Ker ga bomo spoznali in videli tudi v njih.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni29. 8. 14, 15:10

    Zakaj smo ljudje tako daleč drug od drugega- predvsem v mestih? Nikogar ni, ki bi nam bil blizu in nas združeval oz. nam dal občutek zaželjenosti. Tradicionalen obisk nedeljske maše ne zadostuje. Če ni v prvi vrstI osebne vere, zgleda in bližine odličnega duhovnika, ki dela samo z ljudmi in za ljudi ter nazadnje prijateljev, ki ti pomagajo na poti vere in spoznavanja Njega, potem ne more biti ne človeške in ne božje bližine.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več