Preskoči na glavno vsebino

Biti človeku oče in mati


Jaz prosim zanje … za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji. (Jn 17,9)

Ker verjamem, da v človekovem življenju ni naključij, verjamem tudi v to, da noben človek v naše življenje ne stopi brez razloga. Noben, niti tisti ne, ki mi prinaša več slabega kot dobrega. Morda prav tisti vstopa s celo večjim razlogom, kot tisti, ki mi prinaša samo dobro, ker je jasno, da vedno veliko bolj rasemo tedaj, kadar smo poraženi in ko izgubljamo, kot tedaj, ko zmagujemo.

A ne gre samo zame.

Izkušnje preteklih dni so mi dale misliti o tem. Recimo debata o Evrosongu, ki smo jo imeli pred kamerami RTV. Tam smo bili trije ljudje, vsak s svojim mnenjem in prepričanjem, in lahko rečem, da se med seboj v mnogočem nismo strinjali, tako da bi lahko rekli, da smo si bili med seboj nasprotniki. Razmišljam o tem srečanju in vedno bolj razumem, da nismo za to prišli tja, da se nismo srečali, da bi se spopadli. Srečali smo se, da bi drug drugemu postali so-delavci življenja. In takšno je vsako srečanje.

Vsako, tudi samo bežno srečanje, je dar, talent, ki mi nekaj daje. A vsak dar, talent, prinaša tudi odgovornost, kaj z njim počnem. Zato je vsak človek, ki ga srečam, moja odgovornost.

Ljudje namreč stopajo v moje življenje, da bi v meni videli Očeta in da bi jaz v njih videl Sina.

Da bi v meni videli nekoga, ki jih sprejema, jih varuje, jih opominja in skrbi zanje, ki se zanje bori in jim hkrati pusti, da so svobodni – ker so mi samo podarjeni. In da bi jaz v njih videl nekoga, ki si to zasluži, ki je tega vreden zgolj in samo zato, ker je človek – ker mi je podarjen za dolg ali kratek čas življenja. Ne glede na to, ali to hočem ali ne, sem vsakemu človeku, ki ga srečam, oče in mati. Rodi se mi v življenje in iz njega izstopi. In za ta del njegovega življenja, njegove vzgoje in prepričanja, njegove osebnosti, njegove vere, upanja in ljubezni, sem odgovoren zanj.

Da bi torej lahko bil drugim podoba dobrega Očeta, moram spoznavati in čutiti, kako ravna Oče z menoj kot s svojim sinom. Zato moram veliko moliti. Zase in za prav vse ljudi mojega življenja. Ko bom zanj postajal sin, bom drugim postajal oče.

Zaradi tega vsa ta srečanja. Da bi bili drug drugemu oče in mati. Da bi se naučili ljubezni, ki vsakomur dovoli, da je človek.
Oznake:

Komentarji

  1. dcrystalj4. 6. 14, 22:25

    V nedeljo smo molili pa me zanima kaksni so sadovi, ce se da dobit kak link do RTV :D

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več