Preskoči na glavno vsebino

Glej in se čudi

foto: Marko Rijavec
Vredni ste več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,31)

Nekaj najlepšega mi je pod večer sesti pred nebo in se zazreti vanj. Z velikim občudovanjem gledam večerno nebo, njegove lepe barve in igre z oblaki. In ob njem velikokrat pomislim na svojo majhnost, omejenost, na svoje ozke poglede nasproti tako velikega in lepega in odprtega in širnega neba, pripravljenega, da se ponudi vsakemu, prav vsakemu človeku, ki ga ima čas pogledati. Tudi meni, zaprtemu in omejenemu človeku.

Takšen sem pred ljubeznijo Boga.

Zadnje čase me pretresa lastna omejenost, pomanjkljivosti in napake, grehi, ki sem jih naredil. Res, bolj kot kdajkoli prej se zavedam, kako majhen sem, kako veliko slabosti imam in kako veliko je še tega, v čemer moram zrasti. In to moje uboštvo bi lahko zameglilo vse lepote neba. Pa jih ne. Ker še vedno gledam vanj in ko gledam vanj, postajam drugačen, lepši, širši, ker sem bolj miren, vedoč, da me kot nebo objema nekdo, ki je večji od moje omejenosti in zaprtosti. Vedoč, da je nekdo, ki me ima rad takega, kot sem. Grešnika, ne popolneža. Da me ima rad, čeprav ni ničesar, s čimer bi si to zaslužil.

Veliko negativnosti je v našem svetu. Četudi menite nasprotno, je po moje to tako, ker si ljudje ne znamo priznati, da smo grešniki. Kdor prizna svojo grešnost, kdor bo pri sebi ugotovil, kako majhen in slaboten je, bo v svojem življenju opazil Božjo veličino, lepoto, dobroto in ljubezen, ki je mnogo večja od človekove majhnosti. Bo opazil, kako majhen in slaboten je on in kako velik in lep in dober je Bog. Kako večji od vsega, kar ga teži in utesnjuje, kako lepši od vsega, kar pozna, kako bolj dober od vsega, kar je sposoben, ker mu daje vse, kar potrebuje – in več, veliko več, kot si zasluži.

Če je ta ugotovitev pristna, potem to ni dejstvo, ki bi nas užalostilo, ampak dejstvo, ki nas prepričalo, da je človekova vrednost v ljubezni Boga. Ne v njegovih sposobnostih, lastnostih, dosežkih ali diplomah, temveč v ljubezni Boga. In s tem dejstvom se lažje živi. Ker je lepo živeti od dejstva, da ni prav ničesar, kar bi ti zbilo vrednost. Niti lastna dejanja ne.

To čutim, ko gledam večerno nebo in od lepote nimam besed. Reči »uau!« pred stvarmi, ki nas osupnejo, je pomembneje, kot si mislimo. Takrat še najbolj razumemo, kako zelo vredni smo in kako rad nas ima Bog.

Komentarji

  1. Lepo napisano! Čudenje je res balzam za dušo. Mi prihaja na misel tale lep sestavek Phila Bosmansa: Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti. Zazreti se v nebo in videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči. Delati, kar te veseli. Sanjati. Pustiti domišljiji prosto pot. Biti zadovoljen. Tedaj postane življenje praznik.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsak kristjan mora in more imeti sposobnost videti lepoto, sijaj in srečo, ker je Bog v vsem in presega sleherno čudo. Le-ta ima vrednost edino v odnosu do Njega. Bodimo odprti v izražanju čustev. Tako bomo razvozlali notranji svet ... in postali odprti za čudenja in čudeže ... :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej