Glej in se čudi

foto: Marko Rijavec

Vredni ste več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,31)

Nekaj najlepšega mi je pod večer sesti pred nebo in se zazreti vanj. Z velikim občudovanjem gledam večerno nebo, njegove lepe barve in igre z oblaki. In ob njem velikokrat pomislim na svojo majhnost, omejenost, na svoje ozke poglede nasproti tako velikega in lepega in odprtega in širnega neba, pripravljenega, da se ponudi vsakemu, prav vsakemu človeku, ki ga ima čas pogledati. Tudi meni, zaprtemu in omejenemu človeku.

Takšen sem pred ljubeznijo Boga.

Zadnje čase me pretresa lastna omejenost, pomanjkljivosti in napake, grehi, ki sem jih naredil. Res, bolj kot kdajkoli prej se zavedam, kako majhen sem, kako veliko slabosti imam in kako veliko je še tega, v čemer moram zrasti. In to moje uboštvo bi lahko zameglilo vse lepote neba. Pa jih ne. Ker še vedno gledam vanj in ko gledam vanj, postajam drugačen, lepši, širši, ker sem bolj miren, vedoč, da me kot nebo objema nekdo, ki je večji od moje omejenosti in zaprtosti. Vedoč, da je nekdo, ki me ima rad takega, kot sem. Grešnika, ne popolneža. Da me ima rad, čeprav ni ničesar, s čimer bi si to zaslužil.

Veliko negativnosti je v našem svetu. Četudi menite nasprotno, je po moje to tako, ker si ljudje ne znamo priznati, da smo grešniki. Kdor prizna svojo grešnost, kdor bo pri sebi ugotovil, kako majhen in slaboten je, bo v svojem življenju opazil Božjo veličino, lepoto, dobroto in ljubezen, ki je mnogo večja od človekove majhnosti. Bo opazil, kako majhen in slaboten je on in kako velik in lep in dober je Bog. Kako večji od vsega, kar ga teži in utesnjuje, kako lepši od vsega, kar pozna, kako bolj dober od vsega, kar je sposoben, ker mu daje vse, kar potrebuje – in več, veliko več, kot si zasluži.

Če je ta ugotovitev pristna, potem to ni dejstvo, ki bi nas užalostilo, ampak dejstvo, ki nas prepričalo, da je človekova vrednost v ljubezni Boga. Ne v njegovih sposobnostih, lastnostih, dosežkih ali diplomah, temveč v ljubezni Boga. In s tem dejstvom se lažje živi. Ker je lepo živeti od dejstva, da ni prav ničesar, kar bi ti zbilo vrednost. Niti lastna dejanja ne.

To čutim, ko gledam večerno nebo in od lepote nimam besed. Reči »uau!« pred stvarmi, ki nas osupnejo, je pomembneje, kot si mislimo. Takrat še najbolj razumemo, kako zelo vredni smo in kako rad nas ima Bog.