Preskoči na glavno vsebino

Umivanje

Razumete, kaj sem vam storil? (Jn 13,12)


V toplini velikega četrtka – in zaradi tega je ta večer tako topel – se Jezus sklanja in nam umiva noge.

Naše noge, tako umazane od prahu poti, po katerih hodimo. Naše noge, tako tesno prilepljene na nesnago vsega, kar se nas je dotaknilo, ko smo hodili po svetu. Grehi, krivde, bolečine, razočaranja, trpljenje, izkoriščanje in prepričanje, da je človek vreden samo močan, uspešen, bogat. Vse neodrešene zgodbe našega življenja so se nam prilepile na noge. In nas delajo grde. Grde in slabe.

Jezusove tople roke se nas dotikajo in nas umivajo, da bi najprej zagledali svojo lastno lepoto. Lepoto, ki jo je skvaril svet. Lepoto, na katero smo pozabili. Lepoto tega, da smo Očetovi ljubljenci vedno in povsod. Ne glede na uspehe, moč, položaj, izgled in še vse ostalo, s katerimi smo si sami uničili to lepoto. On verjame v našo lepoto. On verjame v lepoto vsakega človeka, tudi tistega, ki že snuje, kako ga bo izdal, tudi tistega, ki mu bo pretežko biti prijatelj do konca, tudi tistemu, ki bo odšel od njega, ko mu bo težko. Verjame, ker ve, da človekova dejanja niso nujno to, kar je človek. Da je za vsem, kar so mu nadeli strah in negotovost in dvom v Očetovo ljubezen, dober in lep človek.

Vendar to njegovo umivanje vsebuje še nekaj: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Kdor spozna lastno lepoto, kdor se prepriča o tem, da je sam po sebi že ljubljeni, da mu za to ni potrebno storiti ničesar, ta bo spoznal tudi lepoto drugega človeka. Še več. Vedno jo bo poskušal iskati. Vedno jo bo poskušal najti. V vsakem človeku, tudi izdajalcu, nasprotniku, sovražniku.

To pomeni drug drugemu umivati noge. Dokazati si, da je človek pred menoj dober in lep. Da so samo njegova dejanja, da so njegovi dogodki in težke stvari, ki jih je vzel nase, naredili njegove noge tako umazane. Da torej verujemo in iščemo lepoto v vsakem človeku. Da verujemo v njegovo ljubljenost od Boga, ki ima razlog, da ljubi tudi mojega sovražnika. Enak razlog, zakaj ljubi mene.

Zato je veliki četrtek tako topel. Ko se učimo umivati drug drugega, ko se učimo težavnosti in ponižanja v tem dejanju, ki je ljubezen, v tem srečujemo brata in sestro ob isti mizi. Postajamo skupnost. In postajamo drug drugemu dom. Objem. Poljub.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej