Preskoči na glavno vsebino

Dopustiti v sebi Boga, ki joka

V našem življenju je veliko smrti. In vse smrti so hude. Ni pa hujše smrti, kot je to, da človeku umre srce.

V našem srcu je veliko grobov. Zelo veliko. Vanje smo pokopali ljudi, ki nam niso všeč, ljudi, ki smo se jim odpovedali, ljudi, ki so nam storili neodpustljive stvari, ljudi, ki smo jih obsodili po govoricah, ljudi, ki jih je obsodila družba, ljudi, ki so nasprotne barve, vere, prepričanja, stranke … Ljudje, ki smo jih ubili, ker si po našem mnenju ne zaslužijo življenja.

Skupaj z njimi smo pokopali tudi sebe. Ker ob tolikih smrtih človek preživi samo, če postane neobčutljiv. Če iz svojega srca prežene bolečino. Če iz svojega srca prežene Boga, ki joka.

Ko smo nehali jokati nad temi ljudmi, ko nas je nehalo boleti, takrat smo umrli. Ker je tako, da je takrat, kadar ni več bolečine, naše srce umrlo. Kjer ni bolečine vpričo sporov, vpričo sovraštva, vpričo greha, kjer ni več bolečine, tam ni več prijateljstva, ni več ljubezni.

Saj vem. S tem, da si bomo dopustili bolečino, ne bomo ničesar popravili. Noben človek ne bo oživel zaradi tega. Oživeli pa bomo mi. Ker je tako, da tisti, ki pusti, da ga boli zaradi ljubezni, sliši Božji glas, ki ga kliče iz njegovih grobov, iz njegovih smrti – iz vsega, kar je v njem ubitega – in vse to spet oživlja.

Zato se ne bojmo bolečine. Bojmo se brezbrižnosti. Čeprav je živeti z njo veliko lažje kot z bolečino, samo bolečina zagotavlja, da je v meni življenje in da mi je Bog blizu.

Komentarji

  1. Zelo lepo razmišljanje...
    Kaj takrat, ko doživljaš bolečine zaradi zlomljenega prijateljstva, ko doživljaš bolečine zaradi sebičnosti in domišljavosti ljudi, ko ostaneš sam v bolečini, ko nazadnje ugotoviš, da je bolje da se distanciraš od vsega... takrat pride On, ki mi spet kaže mojo novo pot, pot ki bo precej bolj ovinkasta, daljša in ožja, toda ob poti spet najdem ljudi, ki čakajo name, v knjigi vseh knjig najdem besede, ki so v tistem trenutku pisane prav zame, ravno ob pravem trenutku me pokliče nekdo, ki me ni pozabil ...

    OdgovoriIzbriši
  2. "Skupaj z njimi smo pokopali tudi sebe. Ker ob tolikih smrtih človek preživi samo, če postane neobčutljiv. Če iz svojega srca prežene bolečino. Če iz svojega srca prežene Boga, ki joka."

    Lep bulšit.. Jasno da odstranimo iz naše okolice ljudi, ki niso pozitivni vpliv. Nobene slabe stvari v tem.
    Kako si potem prešel na boga? Res dve nepovezani zadevi..

    "Ko smo nehali jokati nad temi ljudmi, ko nas je nehalo boleti, takrat smo umrli."
    dej, ne nabiji.. odleglo nam je, ko ni več sranja, ki so ga povzročali.. In definitivno nismo umrli..

    "Ker je tako, da je takrat, kadar ni več bolečine, naše srce umrlo."
    Si mal mazohistične narave, al kaj?
    Ce ne boli, pol nismo zivi al kaj?

    "samo bolečina zagotavlja, da je v meni življenje in da mi je Bog blizu. "
    dej, ne nabiji bedarij, in svoj mazohizem ohrani zase. Če ti paše živeti v bolečini, izvoli, samo ne išči odobravanja in ne govori, da je to dobra stvar..







    OdgovoriIzbriši
  3. Prestana bolečina in trpljenje, ki si ju izkusil na lastni koži rojeva nekaj novega, rojeva nekaj boljšega, nekaj kar te je prerodilo, dobil si nov pogled in hkrati uvidel, zakaj se je to moralo zgoditi ravno tebi...

    Če bolečine še nikoli nisi izkusil, (še) ne moreš razumeti zgornjega razmišljanja.

    OdgovoriIzbriši
  4. kar je res, samo sedaj si malce zapeljal drugam zadeve. Tip govori o tem, kako brez bolečine ni življenja, in da moramo uživati v bolečini, ker drugače ne čutimo boga. Kar preprosto ni res in je zelo mazohističen pogled na svet..
    In še, če bog hoče da trpimo, potem je bog sadistično zloben.

    "Če bolečine še nikoli nisi izkusil, (še) ne moreš razumeti zgornjega razmišljanja. "

    tale stavek je pa RKC klasika. Prenos bremena na bralca. Ni problem, da avtor piše bedarije, ne sploh ne. Bralec ne razume.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ne se kregat :)
    Seveda ne govorim o mazohizmu. TUdi ne o tem, da bi si morali bolečino želeti. Samo o tem, da je dobro dopustiti si tudi bolečino, in sicer nasproti brezbrižnosti. To je fora. Če vzamemo to iz konteksta, potem se gremo mazohizem.
    Torej: bolečina vs. brezbrižnost, v tem primeru je bolečina boljša izbira.

    OdgovoriIzbriši
  6. "bolečina vs. brezbrižnost, v tem primeru je bolečina boljša izbira."

    tezka bo.. vse odvisno, za koga smo brezbrižni/"bolečinasti".. ne moreš kar spet dat notri v to enačbo vse ljudi kar povprek.

    In ravno to je bulšit pri rimokatoliški sceni. Stalno si govorite, da to delate in si bildate svojo samopodobo na tak način, dejansko se pa obnašate razumsko in pragmatično. In prav je tako. Če bi le lohka tak bulšit nehal razširjat, ker si lažete sami sebi. Zraven pa nastane velika razlika med tem kar govorite in kar se vidi v javnosti. (Rodetova 8 miljonska vila)

    Kaplan Marko, ne spuščat megle za prekrivanje resnice. Vrh RKC ne verjame, kar ti verjameš.



    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej