Za to, da si kristjan, pravzaprav ne potrebuješ veliko. Samo slišati in razumeti Jezusov stavek: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«
Če hoče Jezus z njim kaj povedati, potem želi povedati to, da je oziroma da mora biti edini prepoznavni znak Jezusovega učenca ljubezen; da je to tisto, kar želi, naj kristjani dajejo svetu, v katerem živijo. Da mora biti torej ljubezen za kristjane, za njegove učence nekaj bistvenega in nekaj naravnega. Kot je to naravno za Jezusa. A ne samo kdaj pa kdaj, temveč tudi in morda predvsem takrat, ko se vsem ostalim ljudem zdi nenormalna.
Jezus namreč ta stavek pove takoj zatem, ko njegov učenec, ko eden izmed njegovih najbližjih vstane in gre iz dvorane, da bi ga izdal. Ko se eden tistih, ki jih je imel najbolj rad, odloči, da bo postal njegov sovražnik. V trenutku, ko bi po vseh pričakovanjih moral začeti s svojo obrambo, torej, ko bi se moral kakor Juda postaviti na okope in začeti streljati.
Saj je res. Kristjani se moramo postaviti zase, za svoje vrednote in resnice, v katere verjamemo. A naša resnica je samo ena: in ta resnica je križani Kristus. Podoba, ki jo nosimo na svojih prsih, podoba, ki govori brez besed: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj!« Gospod, ki govori s pôtom in krvjo, z umivanjem nog ljudi, ki ga hočejo umoriti.
Vanj verjamemo. V Kristusa, ki ne samo ljubi, ampak ljubi vse ljudi. Vse do zadnjega. V Kristusa, ki ljubi tudi nas, prav nas, tako zelo in velikokrat grešne in slabotne ljudi. To smo kristjani: Juda in Peter, izdajalci in utajevalci ljubezni, ki verjamemo, da nas kljub temu Bog ljubi.
Samo iz tega spoznanja, samo če verjamemo v to, zmoremo izpolnjevati Jezusovo edino zapoved, edino naročilo. Samo iz te vere lahko ljubezen za nas postane nekaj naravnega, ker vemo, da bi brez nje preprosto ne mogli živeti. Kot brez nje ne morejo živeti tudi vsi ostali ljudje, ki so okoli mene; ki ravno zato potrebujejo mojo ljubezen, da bi preko nje prepoznali Boga, ki jih ljubi, pa naj bodo kakršni koli že. Če so to ljudje, ki (nas) ljubijo, ali ljudje, ki (nas) sovražijo. Tudi zato, ker so to velikokrat eni in isti ljudje. In ker so prav oni skupaj z mano svet, naš svet, ranjen in žejen ljubezni.
*
Če hoče Jezus z njim kaj povedati, potem želi povedati to, da je oziroma da mora biti edini prepoznavni znak Jezusovega učenca ljubezen; da je to tisto, kar želi, naj kristjani dajejo svetu, v katerem živijo. Da mora biti torej ljubezen za kristjane, za njegove učence nekaj bistvenega in nekaj naravnega. Kot je to naravno za Jezusa. A ne samo kdaj pa kdaj, temveč tudi in morda predvsem takrat, ko se vsem ostalim ljudem zdi nenormalna.
Jezus namreč ta stavek pove takoj zatem, ko njegov učenec, ko eden izmed njegovih najbližjih vstane in gre iz dvorane, da bi ga izdal. Ko se eden tistih, ki jih je imel najbolj rad, odloči, da bo postal njegov sovražnik. V trenutku, ko bi po vseh pričakovanjih moral začeti s svojo obrambo, torej, ko bi se moral kakor Juda postaviti na okope in začeti streljati.
Saj je res. Kristjani se moramo postaviti zase, za svoje vrednote in resnice, v katere verjamemo. A naša resnica je samo ena: in ta resnica je križani Kristus. Podoba, ki jo nosimo na svojih prsih, podoba, ki govori brez besed: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj!« Gospod, ki govori s pôtom in krvjo, z umivanjem nog ljudi, ki ga hočejo umoriti.
Vanj verjamemo. V Kristusa, ki ne samo ljubi, ampak ljubi vse ljudi. Vse do zadnjega. V Kristusa, ki ljubi tudi nas, prav nas, tako zelo in velikokrat grešne in slabotne ljudi. To smo kristjani: Juda in Peter, izdajalci in utajevalci ljubezni, ki verjamemo, da nas kljub temu Bog ljubi.
Samo iz tega spoznanja, samo če verjamemo v to, zmoremo izpolnjevati Jezusovo edino zapoved, edino naročilo. Samo iz te vere lahko ljubezen za nas postane nekaj naravnega, ker vemo, da bi brez nje preprosto ne mogli živeti. Kot brez nje ne morejo živeti tudi vsi ostali ljudje, ki so okoli mene; ki ravno zato potrebujejo mojo ljubezen, da bi preko nje prepoznali Boga, ki jih ljubi, pa naj bodo kakršni koli že. Če so to ljudje, ki (nas) ljubijo, ali ljudje, ki (nas) sovražijo. Tudi zato, ker so to velikokrat eni in isti ljudje. In ker so prav oni skupaj z mano svet, naš svet, ranjen in žejen ljubezni.
*
Ker nas Bog ljubi, nam daje moč, da moremo tudi mi ljubiti Njega, ki je vse ljubezni vreden. Naša popolnost je v ljubezni do Boga.
OdgovoriIzbrišiResnična, iskrena ljubezen do bližnjega je zanesljivo znamenje naše ljubezni do Boga. Zato, kar želimo sebi in drugim, začnimo tudi zares uresničevati - ljubimo se med seboj v Bogu in zaradi Njega. Kajti, kjer je ljubezen, tam je Bog; in kjer je Bog, tam so nebesa - v našem srcu, v našem domu, v našim medsebojnih odnosih!
OdgovoriIzbrišiLjubezen daje vse z veseljem - vedno znova in vsak dan vse :)ponižno, naravno, preprosto ... Ljubezen je vedno lepa in daje občutek veselja in pripadnosti ... Le v Bogu je vse veselje, ker je vse Njegov velik dar.
OdgovoriIzbrišilajk za slikco. ;=)
OdgovoriIzbrišiS Stvarnikom bivamo in dalamo, z Jezusom ljubimo in trpimo, z Marijo spremljamo in premišljujemo, z angeli prepevamo in služimo bližnjim.
OdgovoriIzbrišiHvala Cerkvi za posredovanje vere. Hvala vsem iskrenim duhovnikom za pričevanje in opravljanje čudovite službe, oskrbe lačnih duš z Božjo bližino, Božjo besedo in kruhom Ljubezni.