Preskoči na glavno vsebino

Samo ena je resnica, in ta resnica je Ljubezen

Za to, da si kristjan, pravzaprav ne potrebuješ veliko. Samo slišati in razumeti Jezusov stavek: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj

Če hoče Jezus z njim kaj povedati, potem želi povedati to, da je oziroma da mora biti edini prepoznavni znak Jezusovega učenca ljubezen; da je to tisto, kar želi, naj kristjani dajejo svetu, v katerem živijo. Da mora biti torej ljubezen za kristjane, za njegove učence nekaj bistvenega in nekaj naravnega. Kot je to naravno za Jezusa. A ne samo kdaj pa kdaj, temveč tudi in morda predvsem takrat, ko se vsem ostalim ljudem zdi nenormalna.

Jezus namreč ta stavek pove takoj zatem, ko njegov učenec, ko eden izmed njegovih najbližjih vstane in gre iz dvorane, da bi ga izdal. Ko se eden tistih, ki jih je imel najbolj rad, odloči, da bo postal njegov sovražnik. V trenutku, ko bi po vseh pričakovanjih moral začeti s svojo obrambo, torej, ko bi se moral kakor Juda postaviti na okope in začeti streljati.

Saj je res. Kristjani se moramo postaviti zase, za svoje vrednote in resnice, v katere verjamemo. A naša resnica je samo ena: in ta resnica je križani Kristus. Podoba, ki jo nosimo na svojih prsih, podoba, ki govori brez besed: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj!« Gospod, ki govori s pôtom in krvjo, z umivanjem nog ljudi, ki ga hočejo umoriti.

Vanj verjamemo. V Kristusa, ki ne samo ljubi, ampak ljubi vse ljudi. Vse do zadnjega. V Kristusa, ki ljubi tudi nas, prav nas, tako zelo in velikokrat grešne in slabotne ljudi. To smo kristjani: Juda in Peter, izdajalci in utajevalci ljubezni, ki verjamemo, da nas kljub temu Bog ljubi.

Samo iz tega spoznanja, samo če verjamemo v to, zmoremo izpolnjevati Jezusovo edino zapoved, edino naročilo. Samo iz te vere lahko ljubezen za nas postane nekaj naravnega, ker vemo, da bi brez nje preprosto ne mogli živeti. Kot brez nje ne morejo živeti tudi vsi ostali ljudje, ki so okoli mene; ki ravno zato potrebujejo mojo ljubezen, da bi preko nje prepoznali Boga, ki jih ljubi, pa naj bodo kakršni koli že. Če so to ljudje, ki (nas) ljubijo, ali ljudje, ki (nas) sovražijo. Tudi zato, ker so to velikokrat eni in isti ljudje. In ker so prav oni skupaj z mano svet, naš svet, ranjen in žejen ljubezni.
*

Komentarji

  1. Ker nas Bog ljubi, nam daje moč, da moremo tudi mi ljubiti Njega, ki je vse ljubezni vreden. Naša popolnost je v ljubezni do Boga.

    OdgovoriIzbriši
  2. Resnična, iskrena ljubezen do bližnjega je zanesljivo znamenje naše ljubezni do Boga. Zato, kar želimo sebi in drugim, začnimo tudi zares uresničevati - ljubimo se med seboj v Bogu in zaradi Njega. Kajti, kjer je ljubezen, tam je Bog; in kjer je Bog, tam so nebesa - v našem srcu, v našem domu, v našim medsebojnih odnosih!

    OdgovoriIzbriši
  3. Ljubezen daje vse z veseljem - vedno znova in vsak dan vse :)ponižno, naravno, preprosto ... Ljubezen je vedno lepa in daje občutek veselja in pripadnosti ... Le v Bogu je vse veselje, ker je vse Njegov velik dar.

    OdgovoriIzbriši
  4. S Stvarnikom bivamo in dalamo, z Jezusom ljubimo in trpimo, z Marijo spremljamo in premišljujemo, z angeli prepevamo in služimo bližnjim.
    Hvala Cerkvi za posredovanje vere. Hvala vsem iskrenim duhovnikom za pričevanje in opravljanje čudovite službe, oskrbe lačnih duš z Božjo bližino, Božjo besedo in kruhom Ljubezni.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej