Preskoči na glavno vsebino

"Gospod je."


Da se trudimo, da vložimo vse svoje moči in ljubezen v neko delo, pa zaradi tega ne nujno doživimo uspeha, je - tako spoznavam iz dneva v dan bolj - človeška resničnost. Trud, celo dobra strategija, načrt in bogate izkušnje niso nujno zagotovilo za to, da nam bo uspelo. Je pa tudi res, da tudi uspeh ni nujno tisto, kar potrebujemo.

Velikokrat sem si predstavljal in želel, da mora biti vse, kar naredim ali povem, najboljše, še posebej v teh težkih časih, ko se zdi vsaka napaka že usodna. Želel sem si uspeha in sem se z njim zelo obremenjeval. Tako se mi je nemalokrat tudi zgodilo, da sem sam pri sebi ugotovil, da je tisto, kar sem želel povedati svojim dijakom, izzvenelo kot nekaj praznega, brez vrednosti in brez življenja. Potrt sem bil. In razočaran nad sabo.

Veliko sem razmišljal o tem. Dokler nisem po besedah prijateljice le spoznal pomembno stvar, ki mi je razsvetlila noč razočaranja in me nahranila s pečenim kruhom in ribo. Naj gre za moje uspešne ali nemočne, prepričljive ali slabotne besede in dejanja, naj gre za moje zmage ali poraze, naj gre za trenutke veselja ali dogodke, iz katerih bi hotel zbežati, vedno je ob meni Gospod. Vedno.

To je bila velika noč, pa čeprav sredi januarja. Ta zora v noči razočaranja. Videti Gospoda, ki me spremlja, kjerkoli že sem, karkoli že počnem.

Ob tem spoznanju postane uspeh povsem nepomemben. Res, ni uspeh to, kar potrebuje človek. Kar potrebuje, je velika noč. Ni pa velika noč tedaj, ko mi nekaj uspe, ko se počutim dobro in sem zadovoljen, ni velika noč povezana z mojimi uspehi. Velika noč je takrat, ko v vsakem, navadnem dnevu, tudi v noči razočaranja in nesmisla, sredi poraza ugotovim: "Gospod je tukaj." Gospod je tu in me ne zapušča, pa čeprav ga nisem opazil. Tudi ko se trudim brez sadov, tudi ko se moje delo zdi brez smisla in neuspešno, tudi ko delam neumnosti in velike grehe, je Gospod tukaj. In oživlja tudi po mojih neuspehih, opogumlja tudi po mojih neuspelih besedah, spreminja tudi po mojih napačnih potezah. Polni moje prazne mreže. Če mu le z vsakim dejanjem, z vsako besedo odgovarjam: »Gospod, ti veš, da te imam rad

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej