Če letos ne bo ptičje ali prašičje, bo pa kakšna druga gripa, to mi lahko verjamete. Preprosto zato, ker živimo v svetu, ki svojo moč temelji na principu strahu, saj prestrašen človek naredi vse, kar mu rečeš – pa čeprav mu zdrava pamet govori drugače. Zato toliko govora o krizi in črnogledih gospodarskih napovedih in rdečih vremenskih alarmih in še o čem. Zato je pogled skozi okno tako črn, pa čeprav zunaj sije sonce in nam ne manjka ne strehe ne kruha, večini tudi zdravja ne ...
In ko poslušamo te Jezusove besede, jih lahko prav tako jemljemo kot strašenje. Toda Jezus ne straši. Jezus ne govori o prihodnosti, Jezus govori o sedanjosti, ki odloča o tem, kakšna bo naša prihodnost. Ker ne govori o katastrofah in o koncu, marveč o resnici stvari in ljudi in o njihovem cilju.
Hoče nam govoriti o cilju vsega, ker je od njega odvisno, kako oblikujemo svoje življenje.
Zato Jezus resda govori o »krizi«, in sicer o krizi vsega. A samo zato, ker je govor o krizi za človekovo realnost vedno dobrodošel. Naša resničnost je namreč vedno na tem, da pade v »krizo«. Preprosto zato, ker je vse v njej minljivo. Prav vse, tudi tisto, kar se nam je vedno zdelo tako trdno in gotovo, kakor npr. sonce in luna. Vse je minljivo, vse propadljivo. Samo nekaj ne. Na koncu bo obstalo samo tisto, kar je večno, to pa je tisto, kar je v povezavi z Bogom: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«
Tako so njegove besede res tudi grožnja, a grožnja samo za tiste ljudi, ki imajo za boga in za cilj svojega življenja minljivost sveta. Za tiste, ki se jim zdi, da se odločati za dobro in pravično nikoli ne izplača, pa so te njegove besede tolažba in spodbuda k veselju. Vse na svetu bo propadlo. Kar je od Boga in kar smo naredili v imenu Boga in njegove ljubezni, pa nikoli.
Kje je torej naše veselje? Ga je odnesel veter časa? Ga je uničila minljivost? Če ga je, potem je v našem življenju cilj napačen in nas resnica straši. A kako drugače bi bilo, če bi minevanje tudi mi vzeli kot poganjanje smokvinih brstičev. Če bi se zavedali, da je krhkost človeških oblik in »kriznost« vsega znamenje, da v naše življenje vsakič znova stopa Življenje – neminljivo in vedno novo. Vse naše skrbi in žalosti bi bile neznatne.
*
In ko poslušamo te Jezusove besede, jih lahko prav tako jemljemo kot strašenje. Toda Jezus ne straši. Jezus ne govori o prihodnosti, Jezus govori o sedanjosti, ki odloča o tem, kakšna bo naša prihodnost. Ker ne govori o katastrofah in o koncu, marveč o resnici stvari in ljudi in o njihovem cilju.
Hoče nam govoriti o cilju vsega, ker je od njega odvisno, kako oblikujemo svoje življenje.
Zato Jezus resda govori o »krizi«, in sicer o krizi vsega. A samo zato, ker je govor o krizi za človekovo realnost vedno dobrodošel. Naša resničnost je namreč vedno na tem, da pade v »krizo«. Preprosto zato, ker je vse v njej minljivo. Prav vse, tudi tisto, kar se nam je vedno zdelo tako trdno in gotovo, kakor npr. sonce in luna. Vse je minljivo, vse propadljivo. Samo nekaj ne. Na koncu bo obstalo samo tisto, kar je večno, to pa je tisto, kar je v povezavi z Bogom: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«
Tako so njegove besede res tudi grožnja, a grožnja samo za tiste ljudi, ki imajo za boga in za cilj svojega življenja minljivost sveta. Za tiste, ki se jim zdi, da se odločati za dobro in pravično nikoli ne izplača, pa so te njegove besede tolažba in spodbuda k veselju. Vse na svetu bo propadlo. Kar je od Boga in kar smo naredili v imenu Boga in njegove ljubezni, pa nikoli.
Kje je torej naše veselje? Ga je odnesel veter časa? Ga je uničila minljivost? Če ga je, potem je v našem življenju cilj napačen in nas resnica straši. A kako drugače bi bilo, če bi minevanje tudi mi vzeli kot poganjanje smokvinih brstičev. Če bi se zavedali, da je krhkost človeških oblik in »kriznost« vsega znamenje, da v naše življenje vsakič znova stopa Življenje – neminljivo in vedno novo. Vse naše skrbi in žalosti bi bile neznatne.
*
Zelo dobro povedano.
OdgovoriIzbrišiEnkraten zapis. Čudovito. Marko, hvala.
OdgovoriIzbriši