Preskoči na glavno vsebino

Drugačen kralj

Priznam, praznik Kristusa Kralja mi je bil bolj ali manj vedno daleč. Seveda zato, ker Jezusa nikdar nisem mogel povezati s podobo kraljev našega oziroma preteklega sveta. Ne, Jezus zame nikdar ni bil nek samovoljni in ukazujoči samodržec, tudi ne voditelj vojske, ki bi jurišala na nasprotnike križa in Cerkve. Verjamem pa, da ni malo tistih, ki so prav v tej podobi našli svojo tolažbo in zadoščenje.

Kristus je bil namreč človek močne karizme in velikih del, odločnih besed in revolucionarnih pogledov in že za časa njegovega delovanja in oznanjevanja so ga mnogokrat Judje hoteli postaviti za kralja - da bi jih vodil v uporu proti rimski okupaciji. Pa se je vedno umaknil. Vedno se je umikal podobi kralja, kot so ga hotele množice, ki so ga oboževale. Preprosto zato, ker ni hotel biti tak kralj, kot so bili vsi ostali kralji. Ker on ne more biti tak kralj, čeprav ga še vedno kdo gotovo uporablja za takega. Ali še večjega, še mogočnejšega, saj je ta kralj njegov Bog. In je vojak v njegovem imenu. S križem na prsih bije vojno proti »hudičem« iz nasprotnega tabora, pa naj bodo to komunisti ali liberalci ali tirani ali neverniki ali še kdo drug, ki tako ali drugače zasramuje Boga in njegovo kraljestvo ter človeštvo nasploh.

A Jezus ni hotel biti tak kralj. Ni mogel biti. Čeprav so si mnogi želeli in si mnogi še vedno želijo. Tako močno, da ob njegovi nemočni podobi pred Pilatom mnogokdo lahko misli: »Seveda, zdaj, pred Pilatom je že tak, ubog in nemočen, dokler ne izpolni tega, za kar je bil na svet poslan, dokler ne umre na križu. Ampak potem, potem ko bo vstal od mrtvih, potem bo pa pokazal svojo moč. Potem pa bo postavil stvari na svoje mesto, da se bo videlo, kdo je kralj, kdo je močni, kdo je veličastni.«

A Jezus tudi po tem procesu, tudi po smrti in vstajenju še vedno ostaja enak kralj, prav tak, kot je bil vedno. Pred Pilatom ne samo igra nekega reveža in ničvredneža. Ne bo kar naenkrat odvrgel maske in iz ozadja povlekel meč in zmagal. Ne. Nikoli. On bo vedno ostal takšen kralj, kot je. Drugačen kralj. Kralj, ki ne gospoduje, ampak služi; kralj, ki ne zahteva, da ga podaniki hranijo, temveč jih on hrani; kralj, ki ne zahteva daril in dajatev, temveč on daje; kralj, ki se ne vojskuje, ampak jemlje trpljenje nase. Kralj, ki ne ubija, ampak umira za resnico. Eno in edino resnico, v katero človek še vedno ne verjame: da Bog človeka ljubi.

Zato je Jezus Kralj vseh. Ker s tem, kakršen je, presega vsako človeško delitev, vsako človeško mejo.

Ob tej podobi seveda razmišljam tudi o svoji podobi. Kdo naj bom torej jaz, ki sem si izbral kralja, čigar kraljestvo ni od tega sveta? Kdo naj bom torej jaz, ki sem si za svojega izbral v očeh sveta nemočnega kralja?

Ker je moj kralj drugačen kralj, moram biti tudi sam drugačen do sveta, kakor bi bilo »normalno«. Ne morem biti ne vojak ne učitelj, temveč učenec in pričevalec. »Strategija« kristjanov, Cerkve, ne more biti napad ali obramba, niti ne opozicija ali koalicija, temveč prisotnost. Preprosta prisotnost s svojo identiteto, ki je evangelij. Da kristjani tako nismo nikomur trn v peti, temveč led za opečeno kožo in ogenj za zmrznjene roke. Nikakršni nasprotniki. Samo prisotni kot drugačni.
*

Komentarji

  1. Všeč mi je misel, da biti drugačen ne pomeni vedno biti sovražen,nasproten v negativnem smislu. Biti led za opečeno kožo, ogenj za zmrznjene roke ... kako blagodejna drugačnost!
    Hvala, Marko!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n