Zgodilo se mi je, da sem v prvem letu svojega duhovništva doživel težko spoznanje. Pri enem od razredov, ki sem jih učil verouk, smo se celo leto bolj ali manj borili samo z disciplino. Tako zelo, da v celem letu pravzaprav nisem mogel najti niti ene same kateheze, ki bi res uspela. Na koncu sem si moral priznati, da v celem letu nismo naredili nič. Popolnoma nič.
Težko je človekovo spoznanje, da je njegov trud, njegovo življenje brez sadu. Takšno je bilo spoznanje in življenje Elizabete in Zaharija, ki nista mogla imeti otrok. Marsikdo bi obupal ob tem. Morda bi se razšel, morda bi zbežal iz svojega življenja, obupan od svoje nemoči in neuspešnosti. Virtualni svetovi, svetovi umika v omamo, so danes tako množično naseljeni ravno zato, ker smo pijani od misli, da je edino merilo človekovega življenja uspeh. In da je življenje brez sadov prekleto.
Ob isti zid tako jaz kot Elizabeta in Zaharija trči slejkoprej vsak od nas: kakšno je moje poslanstvo? Kakšno je poslanstvo duhovnika, ki mu nič ne uspe? Kakšno je poslanstvo matere, ki ne more roditi otrok? Kakšno je poslanstvo človeka, ki životari? In poslanstvo kristjana, ki ga svet zavrže?
Odgovor na to vprašanje ne pride čez noč, niti ga ne da človekov razmislek. Odgovor na to vprašanje je zapisan v človeku samem, v tem, kar je – v njegovih močeh in šibkostih – in v dialogu z Bogom. Iskanje tega odgovora je trpljenje, je trud, je vztrajanje, je nošenje vsakdanjega križa, je gorenje. In to gorenje je človekovo poslanstvo. Gorenje, ki sveti v svet mene in mojega sočloveka. »Moj služabnik si, Izrael, ki se bom v tebi poveličal.« (Iz 49,3)
Sad življenja brez sadu, sad gorenja brez smisla, je Janez Krstnik. Veliki človek gorenja brez smisla. Vztrajanja, spraševanja, iskanja – vsega torej, kar dela goreča bakla v temi. Prav zato je to človek gorenja in svetlobe, upanja in življenja. Ker se gorečo baklo v temi vidi daleč, zelo zelo daleč.
Naslednje leto je bilo v tistem razredu čisto drugače. Postali smo dobri prijatelji, pogovarjali smo se, se spraševali in se veselili naših srečanj. Na koncu, ko smo se poslovili, so tekle solze. Ko gledam danes na ta leta, spoznavam, da je bilo moje poslanstvo in moj verouk med njimi najprej v tem, da sem bil z njimi in da sem z njimi zdržal. Da sem bil končno nekdo, ki nad njimi ni obupal. To je v njih naredilo prostor za življenje, za Boga.
Naše gorenje v ljudeh okoli nas vzbuja željo po življenju. In vzbuja željo in potrebo po Bogu. A goreli bomo šele tedaj, kadar bo tudi v nas taista želja. Kadar bomo hoteli živeti, kadar si bomo želeli Boga. Ko bomo spoznali, da je to pravzaprav edini smisel, da obstajamo.
*
Težko je človekovo spoznanje, da je njegov trud, njegovo življenje brez sadu. Takšno je bilo spoznanje in življenje Elizabete in Zaharija, ki nista mogla imeti otrok. Marsikdo bi obupal ob tem. Morda bi se razšel, morda bi zbežal iz svojega življenja, obupan od svoje nemoči in neuspešnosti. Virtualni svetovi, svetovi umika v omamo, so danes tako množično naseljeni ravno zato, ker smo pijani od misli, da je edino merilo človekovega življenja uspeh. In da je življenje brez sadov prekleto.
Ob isti zid tako jaz kot Elizabeta in Zaharija trči slejkoprej vsak od nas: kakšno je moje poslanstvo? Kakšno je poslanstvo duhovnika, ki mu nič ne uspe? Kakšno je poslanstvo matere, ki ne more roditi otrok? Kakšno je poslanstvo človeka, ki životari? In poslanstvo kristjana, ki ga svet zavrže?
Odgovor na to vprašanje ne pride čez noč, niti ga ne da človekov razmislek. Odgovor na to vprašanje je zapisan v človeku samem, v tem, kar je – v njegovih močeh in šibkostih – in v dialogu z Bogom. Iskanje tega odgovora je trpljenje, je trud, je vztrajanje, je nošenje vsakdanjega križa, je gorenje. In to gorenje je človekovo poslanstvo. Gorenje, ki sveti v svet mene in mojega sočloveka. »Moj služabnik si, Izrael, ki se bom v tebi poveličal.« (Iz 49,3)
Sad življenja brez sadu, sad gorenja brez smisla, je Janez Krstnik. Veliki človek gorenja brez smisla. Vztrajanja, spraševanja, iskanja – vsega torej, kar dela goreča bakla v temi. Prav zato je to človek gorenja in svetlobe, upanja in življenja. Ker se gorečo baklo v temi vidi daleč, zelo zelo daleč.
Naslednje leto je bilo v tistem razredu čisto drugače. Postali smo dobri prijatelji, pogovarjali smo se, se spraševali in se veselili naših srečanj. Na koncu, ko smo se poslovili, so tekle solze. Ko gledam danes na ta leta, spoznavam, da je bilo moje poslanstvo in moj verouk med njimi najprej v tem, da sem bil z njimi in da sem z njimi zdržal. Da sem bil končno nekdo, ki nad njimi ni obupal. To je v njih naredilo prostor za življenje, za Boga.
Naše gorenje v ljudeh okoli nas vzbuja željo po življenju. In vzbuja željo in potrebo po Bogu. A goreli bomo šele tedaj, kadar bo tudi v nas taista želja. Kadar bomo hoteli živeti, kadar si bomo želeli Boga. Ko bomo spoznali, da je to pravzaprav edini smisel, da obstajamo.
*
Komentarji
Objavite komentar