Preskoči na glavno vsebino

Deklica, vstani!

Poznate obup, ki se je polotil Jaira, ko so mu povedali, da je njegova hči pač umrla in da nima več smisla upati? To je obup množic našega časa, naših medijev in našega sveta, ki ne poznajo drugega upanja, kakor je tisto upanje, ki ga držimo v rokah. To je obup, ki se zlahka poloti tudi nas, ko utemeljimo svoj smisel življenja na uspehu in dosežkih. Tudi dosežkih svojega upanja in vere.

Danes beremo in razmišljamo o smrti. Mnogo takih smrti je v našem življenju. Ne samo smrti naših bližnjih, tudi smrti načrtov, pričakovanj, smrti predstav o svetu, smrti v naših odnosih, smrti upanja, smrti volje do življenja ... Beremo in razmišljamo o smrti, da bi poiskali, če je in v čem je v naših smrtih vera sploh rešitev.

Mar more vera obujati mrtve? Mar more ozdraviti raka in levkemijo? Mar more pregnati točo in potres? More. Vendar to ni njen namen. Kaj bi sicer porekli ljudem, ki se jim to dogaja? Da oni ne verujejo dovolj?

Ni smisel upanja in vere v tem, da bi z njima nekaj dosegli, temveč da bi ostali zavezani Bogu, ljubezni in življenju – tistemu, kar verjamemo. Da bi še naprej hodili za vsem tem, za Gospodom, in ne bi obležali v senci svojih težav in neuspehov.


Če povem drugače: namen vere je tisto, kar je prinesel Jezus v življenje Jaira in njegovih domačih, ki so ravno tako umrli kot njihova hči. Človeku v njegovih smrtih, v razočaranjih, porazih, samoti, globokem pesimizmu in brezvoljnosti je namenil besedo, ki je sicer izrečena mali deklici: »Talita kum! Deklica, vstani! Zbudi se!«

Pravzaprav gre v naših smrtih za globoko žejo po ljubezni, po bližini, po pozornosti. Vera je potešitev te žeje. V Jezusovih besedah, ki jih nameni mrtvi deklici: »Zbudi se, vstani!« je poziv meni in tebi, da bi v svojih smrtih odprla oči in videla, da je povsod naokoli kako znamenje, da me ima Bog rad. Če ne drugega, to, da je danes sonce znova vzšlo.

V tem je vera. Znova in znova se prebuditi, gledati in se prepričati, da me ima Bog rad v vsem, v lepem in nerazumno težkem. Biti hvaležen za vse in vsakogar. Gledati in videti ljubezen, posejano povsod okoli nas – to je razlog za upanje in za optimizem, za veselje in življenje. To je namen in smisel naše vere. Vstati.
*
Oznake:

Komentarji

  1. Tatjana8. 7. 12, 17:58

    Včasih sprevidimo, da potrebujemo te "naše smrti", da na novo ovrednotimo svoje življenje, prepričanja, ljudi, s katerimi se srečujemo,..., da stvari, prepričanja in odnose, na katerih se je nabral prah rutine in samoumevnosti, z ljubeznijo očistimo in ponovno postavimo na pravo mesto.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več