Preskoči na glavno vsebino

Novi tempelj

Ni problem tempelj, temveč njegova vsebina, pravi Jezus.

Zato hodi po njem z bičem in dela red. Ovce, voli, golobi, menjalci denarja in še marsikdo in marsikaj podobnega nima tam kaj početi. Prostor srečanja med Bogom in človekom ne more biti daj-dam tržnica. Prostor srečanja med Bogom in človekom je posvečen, svet, oseben, je kraj molitve, kraj medsebojne ljubezni in ne dolžnosti, kraj podarjanja in ne trgovanja med enim in drugim.

A Judje niso razumeli. Zanje je bil pomemben tempelj, prostor, kjer so opravili svojo dolžnost. Zanje je bila pomembna oblika, struktura. Prazna struktura, saj niso vedeli, kaj naj s templjem počnejo, niso vedeli, kaj tempelj je – da predstavlja navzočnost Boga med njimi. Zato so ga naredili za še en prostor, v katerem so živeli kot povsod. Upoštevali so podedovano izročilo, tradicijo, držali so se templja in hodili vanj, a v njem že dolgo niso počeli tega, kar bi morali.

Zato je Jezus šel še dlje. Radikalno. Tempelj sploh ni pomemben, lahko ga porušite. Pomembna je njegova vsebina. Pomembna je vsebina vere, ne pa njena oblika. Vsebina vere, ki je Jezus Kristus in srečanje med njim in menoj. Če vera ni to, potem noben tempelj, nobena struktura, nobena oblika nima pomena.

Krščanstvo zato ni struktura, temveč Jezus Kristus. Oseba. Živa oseba, ki rase, ki ji daje obliko življenje, ne človek.

Tako postane moj tempelj, moje svetišče moj odnos z Jezusom Kristusom. In moje krščanstvo postane živo in življenjsko, če je tak moj odnos z Jezusom. Če pa je Jezus zame živ, je seveda v mojem življenju nenehno prisoten in zahteva mojo stalno pozornost. Ni omejen na cerkev, ampak vstopa v vse pore mojega življenja.

In tako postane tempelj tudi vsako drugo moje srečanje, ker je vsako srečanje srečanje z Bogom. Vsako moje srečanje postane sveti prostor, ki mu ne določam oblike, ampak vstopam vanj z vsebino, z evangelijem, z Jezusom Kristusom, ki lahko prebiva v razkošni palači ali v borni baraki. Kjer in kakršni so pač ljudje.

To je edino, kar spada v »hišo molitve«, v odnos med mano in človekom, ki sem ga srečal. Da je vsaka moja beseda molitev, vsako moje dejanje daritev, vsako moje srečanje maša.

Ob pravi vsebini se bo našla tudi prava oblika naše vere. Saj življenje vedno najde pot.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej