Srečanje današnje nedelje je ne samo za učence, temveč tudi za nas, neverjetnega pomena. Jezus se na gori zasveti. Vse postane jasno. Jezus je tisti, ki ga je treba gledati, Jezus je tisti, ki ga je treba poslušati, Jezus je tisti, po katerem moram usmeriti svoje življenje. Če želim ostati v življenju.
Vse je jasno, bleščeče jasno. In vendar se učenci bojijo. In vendar se bojimo tudi mi. Ko namreč zasveti Jezus, zasveti tako močno, da je treba zapreti oči. Treba je zapreti oči in gledati drugače na svet, v katerem živimo. Gledati vsakega človeka kot človeka in Boga kot svojega Boga, kot središče vsega, po katerem se obrača moje življenje. Na nič drugega. Ne na korist, ne na pritiske, ne na strah, ne na predsodke, ne na karkoli drugega, kar smo si postavili v prostor med nami in dvema smisloma našega bivanja na zemlji: človeka in Boga.
Zapreti oči in iti po tisti poti, kjer pač odmeva njegov glas. To je sprememba, ki jo od nas zahteva postni čas. To je sprememba, ki jo od nas zahteva naše lastno preživetje: poslušati njega. Pustiti vse ostalo in se držati njegove besede kot vrvi, ki pelje skozi zmedo tolikšnih nasprotujočih si besed današnjega časa.
Njegova beseda. V poslušanju te besede je začetek moje komunikacije z Bogom, to je mojega življenja. Komunikacija z njim ne bo božanje. Boj bo. Boj v sebi – med resnico in lažjo, med pravičnim in krivičnim, med ljubeznijo in sovraštvom, med življenjem in smrtjo. Boj, ki ga mora opraviti vsak človek od Abrahama dalje.
Boj, v katerem bo zmagalo življenje. Moje življenje. In takrat se bom spremenil tudi jaz.
*
Vse je jasno, bleščeče jasno. In vendar se učenci bojijo. In vendar se bojimo tudi mi. Ko namreč zasveti Jezus, zasveti tako močno, da je treba zapreti oči. Treba je zapreti oči in gledati drugače na svet, v katerem živimo. Gledati vsakega človeka kot človeka in Boga kot svojega Boga, kot središče vsega, po katerem se obrača moje življenje. Na nič drugega. Ne na korist, ne na pritiske, ne na strah, ne na predsodke, ne na karkoli drugega, kar smo si postavili v prostor med nami in dvema smisloma našega bivanja na zemlji: človeka in Boga.
Zapreti oči in iti po tisti poti, kjer pač odmeva njegov glas. To je sprememba, ki jo od nas zahteva postni čas. To je sprememba, ki jo od nas zahteva naše lastno preživetje: poslušati njega. Pustiti vse ostalo in se držati njegove besede kot vrvi, ki pelje skozi zmedo tolikšnih nasprotujočih si besed današnjega časa.
Njegova beseda. V poslušanju te besede je začetek moje komunikacije z Bogom, to je mojega življenja. Komunikacija z njim ne bo božanje. Boj bo. Boj v sebi – med resnico in lažjo, med pravičnim in krivičnim, med ljubeznijo in sovraštvom, med življenjem in smrtjo. Boj, ki ga mora opraviti vsak človek od Abrahama dalje.
Boj, v katerem bo zmagalo življenje. Moje življenje. In takrat se bom spremenil tudi jaz.
Komentarji
Objavite komentar