Velika noč ni stvar preteklosti. Ni dogodek, ki je odšel skupaj s hrenom in šunko, marveč dogodek sedanjosti, ki bi moral vedno znova pretresati drobovje, zaposlovati misli in sprožiti setev za prihodnost.
Da, velika noč je stvar ne samo enega, temveč vsakega kristjanovega dne.
Po tem bi se moral ločiti od drugih ljudi: da bi ga novica o Gospodovem vstajenju vznemirjala vsak dan. Saj vendar vsak dan doživlja trpljenje in smrt, saj vsak dan postaja pod križem. Torej bi moral vsak dan doživeti tudi veseli šok velikonočnega jutra.
Zakaj bi ga morala vznemirjati? Ker je to edini način, da bi se kristjan nikdar ne ustavil v svojem iskanju. Kajti kristjan je nenehni iskalec, ki začne umirati, ko ne išče več. Zato ga mora vznemirjati: da bi nikdar ne obstal na tem kar se vidi, na tem, kar se čuti, na tem, kar ga v tem življenju oklepa, skrbi, pretresa, utesnjuje, žalosti, prepričuje, temveč da bi za vsem tem znal poiskati resnico: resnico o sebi in o svetu ter o tistem velikonočnem trenutku, ki je resnica o njegovi prihodnosti.
Predstavljam si, da je lik, ki najbolje ponazori kristjana, prav lik apostola Tomaža, ki mu tako hitro nadenemo priimek »dvomeči«, pa bi mu bolj pristajal kak drugačen, recimo »iščoči« ali »vprašajoči«, saj je dvom nenazadnje iskanje vere, ne pa njeno zanikanje. Dvom je tako velikokrat zelo koristna stvar. V našo ustaljeno rutino namreč zaseje seme za novost, za novo vero, trdnejšo in krepkejšo od prejšnje.
Tomaževa »vprašanjska« drža je torej povsem na mestu. Ni to namreč drža nasprotovanja, temveč drža nekoga, ki ga zanima, ki bi rad prišel nečemu do dna. Ki bi želel najti, čeprav še vedno išče. Drža mladih, ki je imajo naši verni mladi vedno manj, saj »odrasli« kristjani velikokrat iščoča vprašanja tako radi zadušimo z izgovori, da se o tem ne spodobi govoriti, da je to tako in amen ali pa da tako ali tako ne bi razumeli. Mar ne s tem ubijamo vere – njihove in naše? Mar ne obeh pošiljamo v apatijo, ki je kot nalašč za to, da ju lahko preobrne vsak dvom, ki ga sproži medijska kultura? Zato toliko kristjanov, ki se pohujšajo nad madeži Cerkve: ker je njihova vera zaspala, ker nič več ne išče, ker je nič več ne vznemirja.
Ne bojmo se v svoji veri dvomov. Bojmo se apatije.
Ne spimo torej. Sprašujmo, iščimo, preverjajmo. V svojem vsakdanjiku moramo poiskati razloge za upanje, za vztrajanje, razloge, da ostanemo to, kar smo, in razloge veselja. Kdor išče, vznemirja ne samo sebe, temveč tudi okolico. Da bi tudi ona iskala in našla. Da bi videla, da bi verovala. In da bi bila vedno nova in sveža, kot tisto lepo pomladno jutro.
Da, velika noč je stvar ne samo enega, temveč vsakega kristjanovega dne.
Po tem bi se moral ločiti od drugih ljudi: da bi ga novica o Gospodovem vstajenju vznemirjala vsak dan. Saj vendar vsak dan doživlja trpljenje in smrt, saj vsak dan postaja pod križem. Torej bi moral vsak dan doživeti tudi veseli šok velikonočnega jutra.
Zakaj bi ga morala vznemirjati? Ker je to edini način, da bi se kristjan nikdar ne ustavil v svojem iskanju. Kajti kristjan je nenehni iskalec, ki začne umirati, ko ne išče več. Zato ga mora vznemirjati: da bi nikdar ne obstal na tem kar se vidi, na tem, kar se čuti, na tem, kar ga v tem življenju oklepa, skrbi, pretresa, utesnjuje, žalosti, prepričuje, temveč da bi za vsem tem znal poiskati resnico: resnico o sebi in o svetu ter o tistem velikonočnem trenutku, ki je resnica o njegovi prihodnosti.
Predstavljam si, da je lik, ki najbolje ponazori kristjana, prav lik apostola Tomaža, ki mu tako hitro nadenemo priimek »dvomeči«, pa bi mu bolj pristajal kak drugačen, recimo »iščoči« ali »vprašajoči«, saj je dvom nenazadnje iskanje vere, ne pa njeno zanikanje. Dvom je tako velikokrat zelo koristna stvar. V našo ustaljeno rutino namreč zaseje seme za novost, za novo vero, trdnejšo in krepkejšo od prejšnje.
Tomaževa »vprašanjska« drža je torej povsem na mestu. Ni to namreč drža nasprotovanja, temveč drža nekoga, ki ga zanima, ki bi rad prišel nečemu do dna. Ki bi želel najti, čeprav še vedno išče. Drža mladih, ki je imajo naši verni mladi vedno manj, saj »odrasli« kristjani velikokrat iščoča vprašanja tako radi zadušimo z izgovori, da se o tem ne spodobi govoriti, da je to tako in amen ali pa da tako ali tako ne bi razumeli. Mar ne s tem ubijamo vere – njihove in naše? Mar ne obeh pošiljamo v apatijo, ki je kot nalašč za to, da ju lahko preobrne vsak dvom, ki ga sproži medijska kultura? Zato toliko kristjanov, ki se pohujšajo nad madeži Cerkve: ker je njihova vera zaspala, ker nič več ne išče, ker je nič več ne vznemirja.
Ne bojmo se v svoji veri dvomov. Bojmo se apatije.
Ne spimo torej. Sprašujmo, iščimo, preverjajmo. V svojem vsakdanjiku moramo poiskati razloge za upanje, za vztrajanje, razloge, da ostanemo to, kar smo, in razloge veselja. Kdor išče, vznemirja ne samo sebe, temveč tudi okolico. Da bi tudi ona iskala in našla. Da bi videla, da bi verovala. In da bi bila vedno nova in sveža, kot tisto lepo pomladno jutro.
Se zelo strinjam z napisanim. Nenazadnje govori četrta kitica pesmi Molim te ponižno govori o tem Tomaževem dvomu - danes teh ran ne vidimo, zato je še težje verjeti, da je Kristus 'moj Gospod in moj Bog' - dvomi nas ponavadi delajo odprte za Božje navdihe, da nas lahko naredi bolj verne, upajoče in ljubeče. En velik francoski katoliški mislec (trenutno se ne spomnim imena)je dejal, kako je njegov dan sestavljen iz 24 ur dvoma in minute upanja - to zadostuje.
OdgovoriIzbriši