Preskoči na glavno vsebino

Ob žvečenju pečene ribe

Peter žveči kos pečene ribe. In kaj premišljuje? Kaj naj človek naredi takrat, ko je izdal prijateljstvo? Kako naj se pred drugim obnaša? Kaj naj reče? Je sploh mogoče, da bo še kdaj tako, kot je bilo ...?

Morda bi bilo dobro, če bi se preprosto naredil, kakor da ni bilo nič. Tako danes ljudje naredimo večkrat. Mislimo si, da bo ta madež med mano in drugim človekom s pozabo že nekako izginil. A se to seveda ne zgodi. Nasprotno: madež se veča in veča, tako naju ovira, dokler popolnoma ne prekrije najinega prijateljstva in ga razkolje po sredi.

Aha, potem je bolje zbežati, iztrgati to iz svojega življenja, končati vse skupaj, ker tako ali tako nima nobenega smisla ... Težko je namreč vedeti, da si kriv in da ne moreš narediti nič. Da si popolnoma nemočen pred svojo napako. Da te je napaka postavila v položaj, ki ga nihče ne mara: položaj dolžnika, krivca, obsojenca.

V to razmišljanje poseže Kristusovo vprašanje, ki je silno preprosto, a tako radikalno: »Ali me imaš rad?« Vprašanje, ki smo ga Kristusu postavljali takrat, ko smo ga izdajali, ga bičali, mu nadevali trnje, mu naložili križ in ga nanj pribili. Da, kako hitro se v odnosih vse obrača. Enkrat padem jaz, ker si me ti spotaknil. Drugič se raniš ti, jaz pa držim ostro britev.

Ne govorim samo o pozabljanju. Govorim o tem, da so odnosi preveč pomembna stvar, da bi jih reševali z begom ali pozabo. Govorim, da ne eno ne drugo ni odpuščanje. Govorim o tem, kar je Jezusova edina beseda pred grešnikom, kar je edina beseda pred slehernim izmed nas: »Ali me imaš rad?«

Prav to vprašanje nas pelje na drugačno raven odnosov. Prav to vprašanje v tem položaju nam dokazuje, da je človekova vrednost v tem, če zna ljubiti, ne pa v tem, če ne naredi nobene napake. Če zna na svojo napako odgovoriti z ljubeznijo. Tako kot je odgovoril on, naložen z našimi napakami.

Zato je pot Cerkve in pot vsakega kristjana danes, v tem metežu napak, ki nam jih dokazuje svet, samo ena: da odgovarja tako, kot je odgovarjal njen Učitelj – z ljubeznijo do človeka. Ne da bi se s tem odkupil, da bi si s tem opral ugled, temveč da bi povedal, da je to edina pot, ki rešuje oba.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)20. 4. 10, 09:16

    Saj je Peter lahko bežal, a hkrati ni mogel stran - poglejmo, kako se je strastno vrgel v jezero in odplaval k Jezusu. Ostal mu je zvest v ljubezni. Težko je bilo priznati napako, pač ponos. Tusi mi bodimo podobni. Zakaj grem k maši, k spovedi... Ker imam Gospoda rad. Zakaj se trudim z odnosi? Zaradi Njega. In še mnogo podobnih. Všeč mi je aktualizacija, kot vedno.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več