Hudobno oko

Pri priliki o delavcih v vinogradu se naš pogled vedno znova ustavi na domnevni nepravičnosti gospodarja. Takole menimo, da gospodar ni bil pravičen do svojih delavcev, ker jim ni dal sorazmernega plačila glede na opravljeno delo. Toda gospodar v priliki ni krivičen. Z vsakim se je »pogódil za en denarij na dan« – kar je drugače precej dobra dnina – in toliko je vsakdo na koncu tudi dobil. Brez izjeme. Kvečjemu je torej radodaren, saj je vsakemu dal dovolj za njegovo preživetje. Težava, ki se v priliki resnično pokaže, tako ni gospodarjeva čudna logika, drugačna od človeške, temveč odziv prvih delavcev, ki so godrnjali, govoreč: »Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« (Mt 20,12) 

Zavist prvih delavcev, ta je resnični problem te prilike. Kajti omenjeni stavek se ne rodi iz pomanjkanja, temveč iz primerjanja z drugimi. »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15) Hudobno oko. Lahko bi rekli tudi, da je to bolno oko, ki slabo vidi, ker vidi pomanjkljivo. Ker vidi samo tisto, česar nima, ne pa tudi tistega, kar ima. To je težava teh delavcev. In ta je tudi tisto, kar tako učinkovito razkraja naše odnose in s tem tudi naša življenja. 

Od nekje iz otroštva jo že vlečemo, iz davnega stavka »Rajši ga ima kot mene«, ki ga nikdar nismo mogli preseči s spoznanjem lastne vrednosti in dostojanstva. Kdor ne naredi te domače naloge, kdor se ne vzame v roke in ne odkrije svoje vrednosti, ki se nam kaže v mnogih darovih, ki smo jih deležni, kdor ni sposoben hvaležnosti, potem to zagrenjenost lahko nosi skozi celo svoje življenje. Če pač ne vidimo prav, ker ne vidimo ljubezni, ki jo uživamo, lahko začnemo to ljubezen – čeprav nam je sploh ne manjka – od drugih izsiljevati. In tako pride do tekmovalnosti, do kupovanja všečkov in aplavzov javnosti, pa vse do razvrednotenja svojega telesa, celo do nasilja in tlačenja drugih, za katere se bojimo, da so boljši od nas. Skratka, do izstopanja za vsako ceno. 

Zato se ozdravljenje naših odnosov in našega življenja začne z ozdravljenjem našega pogleda nanj. Z zavestno hvaležnostjo. Z občudovanjem. Z veseljem nad darovi, ki smo jih deležni. Ker si pravzaprav sami izberemo, kakšno življenje bomo živeli: ali bomo gledali, kaj imamo, ali kaj nam manjka. Vsi vemo, kako velika je razlika v kakovosti enega ali drugega življenja. 

Ker ni srečen tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki malo potrebuje.

(misel za 25. navadno nedeljo, leto A)