Blagoslovljena vztrajnost

Prav lahko bi na priliko o sejalcu pogledali kakor na tragično zgodbo, v kateri se zdi glede na muhavost ljudi trud sejalca povsem nesmiseln. Lahko bi jo brali tudi kot vrsto svaril, češ, poglejte koliko nevarnosti preži na vernega človeka, kako težko je Božjemu semenu pasti na plodna tla. Vseeno pa mislim, da želi ta prilika bolj poudariti vztrajnost in zvestobo Sejalca, ki seje vedno in povsod, tudi tja, kamor se ne splača sejati. Ki verjame tudi v koga, nad katerim smo že vsi ljudje obupali. 

Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje v zavesti, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni v tem njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Včasih zrnje pade ob pot, včasih na kamnita tla, včasih med trnje. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen, ki so bila vržena v prazno. Tudi – ali pa celo predvsem zaradi tistih – nekoč zrnje postane bogato zlato polje. 

Kar smo mi sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko ni bilo razloga za to, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, naše malomarnosti in brezbrižnosti, in so sejali, ponujali vedno nove priložnosti, ki so poskušali in poskušali vedno znova, ne da bi vedeli, ali se »splača«, ker se verjetno ni. Tistih, ki so sejali v nas, četudi so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgli v smeti. Pa so vseeno sejali. 

Tako rase žito. Po roki potrpežljivega in nespametnega Boga, ki preko norih ljudi našega življenja seje in seje in ne preneha sejati nikdar, niti v še tako trdo zemljo ne. Vedno seje in se ne naveliča. »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« (Mt 13,13) Da bi enkrat vendarle razumeli. Kajti človek rabi čas, veliko časa. Veliko padcev, veliko nesmiselnih potez, veliko zapravljenih zaupanj, veliko preživetih razočaranj, veliko semen. Veliko poskusov, veliko priložnosti, tudi veliko izrabljenega zaupanja, da zrase, da požene korenine in nekoč vendarle obrodi svoj sad. 

Naučimo se nekaj iz svojega življenja, s svojega žitnega polja, nekaj od Sejalca. Ponudimo drugo priložnost. Dolžni smo to svojim sejalcem. Kajti vse, kar smo, smo iz in zaradi drugih priložnosti. Zrasli smo iz potrpežljivosti. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen, ta pa rase zelo počasi.

(misel na 15. navadno nedeljo, leto A)