Preskoči na glavno vsebino

Avtoriteta, ki pritegne


Jezus je nekdo, ki svoje učence pritegne. Tako se začne njihov poklic: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Morda zaradi reklame, ki mu jo je naredil Janez Krstnik, ko ga je označil za »Jagnje Božje«, morda zaradi karizme, s katero je navduševal množice, bolj verjetno pa zato, ker je imel pravo avtoriteto

Ko padajo avtoritete 

Danes nam ob omembi kakršnekoli avtoritete ni prijetno, zelo slabšalno jemljemo njihov pomen za našo družbo, razumemo jih kot nekaj zatiralskega, nekaj, kar uničuje našo izbiro in svobodo. Verjetno je tako zato, ker se je v preteklosti glede avtoritet zgodilo veliko zlorab, kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da bi nekomu grozimo, ga zaničujemo ali ga držimo v strahu, lahko jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko podkupovanjem. In veliko tega se je in se še vedno dogaja. 

V nevarnem času živimo, v času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov in uničenih avtoritet, v katerem vedno bolj vznika vse vrste radikalizmov. Ljudje, ki plavajo v neznosnosti izbire, potrebujejo avtoritete in se potem obesijo na ljudi trdnih in jasnih stališč, ki potem lahko tudi izkoristijo njihovo naivnost. Tako vidimo, da pravzaprav brez avtoritet ne moremo. Avtoriteta je hočeš nočeš posebno za mladega človeka nekaj velikega in nekaj pomembnega, nekaj, kar drži naše življenje v ravnovesju. Če si jih ne izberemo, nam jih postavi svet, inercija vodi k njim, k lažnim avtoritetam. 

Ljubezen in jasnost 

Resnično, dobro avtoriteto danes predstavi evangelij v osebi Jezusa Kristusa. Ta je tista, ki v sebi združuje tako brezpogojno ljubezen kot tudi jasna stališča. Kajti glavni cilj vzgojitelja ni, da ga ljudje poslušajo, da ga imajo za vir modrosti ali za nekaj, brez česar ne morejo živeti. Glavni cilj avtoritete je, da pomaga varovancu izstopati iz svojih sebičnih drž, otročjosti, strahov v odgovorno in pogumno služenje. Naučiti ga mora prenašati nasprotovanja in bolečine, samostojnosti in zaupanja vase. In to je resnično mogoče tako, da se v človeka verjame in polaga vanj svoje (za)upanje, tudi ko ni več (ali ni še) razlogov zanj. Jezus reče Petru, ko ga prvič vidi: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa (kar pomeni Peter).« (Jn 1,42) Hkrati mu avtoriteta ostane opora, nekdo, na katerega se lahko zanese, a tudi nekdo, ki se ne bo pustil navezati nase. Tako svobodno se lahko počutita učenca, ko jima Jezus reče: »Pridita in bosta videla.« (Jn 1,39) 

Zato se ob pravi avtoriteti čutimo hkrati varne in svobodne. To je njena dragocenost in njena privlačnost ter njen tako velik pomen za naše življenje. Ker ob njih tudi sami postajamo dobra avtoriteta, na katere se lahko kdo zanese.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.