Preskoči na glavno vsebino

Nova priložnost


»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« (Ezk 37,12) 

Koliko ljudi živi v grobovih … Ne samo takole kot Lazar, ki je umrl telesno, veliko ljudi mrtvih hodi po svetu, mrtvih v srcu, mrtvih v duši, zaradi greha, zaradi krivde, zaradi razočaranj, veliko več stvari kakor sama smrt ubija ljudi in jim hromi življenje. Vidimo, da je tako tudi v Lazarjevi zgodbi, tudi njegovi dve sestri umreta, Marta in Marija, zaradi žalosti, zaradi obupa nad tem, kar se je zgodilo. 

Jezus prinaša življenje … 

V njihovo sredo pa pride Jezus in – On, ki je Beseda – pravi o sebi in svoji besedi takole: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26) Vprašanje, ki ga postavlja, je v bistvu vprašanje vsakega dne, ki pade v takole težko situacijo, ko je nekaj narobe, se odločamo med smrtjo in življenjem, med upanjem in obupom, med maščevalnostjo in odpuščanjem. Zato je to vprašanje, ki odloča med življenjem in smrtjo nekega človeka. 

Marta odgovori: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« (Jn 11,27) In ta njen odgovor prebuja mrtve. Jih postavi spet v življenje. To je namreč odgovor odpuščanja. Odgovor, ki daje novo priložnost. Lazar dobi novo priložnost. Lahko začne še enkrat. In tako se zgodi: »In umrli je prišel ven.« (Jn 11,44) 

 … tistim, ki ga sprejmejo 

Ljudje imamo s tem velike težave. Ko namreč od koga utrpimo kako krivico, kak greh, dobimo nad njim neverjetno moč. Z njo lahko upravljamo krivca, ga pogojujemo, mu naložimo krivdo, da težje hodi skozi življenje, da slabo spi, da ga do globokega boli njegova napaka. Misleč, da si to pač zasluži, in pijani od občutka oblasti si potemtakem mislimo, da bomo na slabšem, če komu odpustimo, če komu ponudimo novo priložnost. Težko se odpovemo temu, da nas mora kdo kot idola malikovati in se poniževati pred nami, da z njim lahko počnemo, kar se nam zazdi, da s tem krivec izgublja svoje človeško dostojanstvo, v nas je še vedno želja »biti kakor bog« … 

Toda dokler naš »Lazar« ne vstane iz groba, bomo v žalosti – kakor Marta in Marija – tudi sami. Dokler ne pustimo, da ga Jezus privleče iz groba in mu da novo priložnost, bomo mrtvi tudi mi. »Odpustiti pomeni izpustiti zapornika na svobodo in odkriti, da si bil ta zapornik ti.« (L.B. Smedes) Zato je pravo vstajenje ne samo dobiti novo priložnost, temveč jo tudi dati. To namreč pomeni vstati iz groba zamere, vstati iz maščevalnosti, vstati iz jeze, reči: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus. Zato ti bom prisluhnil.« Odgovoriti na njegovo vprašanje, ki je klic, da odidemo iz groba, iz smrti. »Lazar, pridi ven!« (Jn 11,43) 

Nikogaršnje preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo prihodnost.

(misel ob 5. postni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n