Na-sveti


Jezusovi blagri so navodilo, ali bolje rečeno nasvet, kako se postane svet. Pravzaprav čudni nasveti, saj gotovo še vedno mislimo, da pomeni postati svet nekako dvigniti se iz povprečja, biti nekaj izjemnega, škof, mučenec, pisatelj izjemnih teoloških knjig. Torej: narediti nekaj vrhunskega, tako ali drugače izkazati se. Tudi za nebeško kraljestvo naj bi torej veljalo tako kot za vsa druga kraljestva. Diplome, čini, priznanja.

Toda Jezus govori drugače. Govori, da so srečni – da so torej sveti – tisti, ki so ubogi v duhu, torej tisti, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti so zato prizanesljivi tudi do drugih, ki so ravno tako pomanjkljivi. Da so sveti tisti, ki so krotki, ki so fer, ki ne zlorabljajo svoje moči za dosego svojega cilja in ne svojih povezav v čakalni vrsti pred zdravnikom. Da so sveti žalostni, tisti, ki pogrešajo, in tisti, ki zmorejo jokati z jokajočimi. Da so sveti tisti, ki iščejo pravico, ki jim ni vseeno, tisti, ki so občutljivi za krivice tega sveta, tisti, ki protestirajo. Da so sveti usmiljeni, tisti, ki odpustijo, ki se tako odpovejo moči nad drugimi ljudmi. Da so sveti tisti, ki v drugih iščejo in vidijo lepoto. Da so sveti tisti, ki ne delijo, ampak združujejo. Da so sveti tisti, ki jih preganjajo, ker so naredili nekaj dobrega in pravilnega, tudi če so vedeli, da jih zato čaka nasprotovanje.

In to niso tisti ljudje, ki vse to delajo zaradi tega, da bi nekaj dosegli, ampak zato, ker je to prav. Ker se tako mora narediti. Ker to človek v svojem srcu ve. To je svetost: ne narediti nekaj nenavadnega, ampak nekaj, kar bi moralo biti normalno, pa ni. Biti človeški do ljudi, to pomeni biti svetnik. Ker se svetniki zavedajo, da je človek ob njih ravno tako nepopoln, kot so nepopolni sami. Da, biti svet ne pomeni biti popoln. Pomeni dopolniti svojo nepopolnost z ničemer drugim kot z ljubeznijo.

Ampak zakaj toliko govorimo o svetosti? Zato, ker si tega želimo. Ker je svetost zapisana v naših genih, ker je to naše poslanstvo, ker je to naša izpolnitev, biti svet. Zato potrebujemo svetost in zato potrebujemo blagre: ker si želimo na koncu življenja vedeti, da smo naredili tisto, kar smo morali narediti. In to niso izjemne stvari. Ne, prepričan sem, da je sveta tudi moja stara mama, ki jo je med pletjem plevela na njivi zadela kap. Da je svet moj stari oče, ki je 60 let vsako nedeljo igral na orgle. Da je svet moj oče, preprost varilec, ki je najbolje opral gasilske kamione.

Svetost je nekaj vsakdanjega.

(misel ob prazniku vseh svetih)

Komentarji