Kljub temu, da je bilo letošnje poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih ravno zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu.
V torek sem sedel na umetnem otočku v Strunjanu, z nogami v morju in z očesom na biserih, ki so se lesketali na vodni gladini. Nekoliko hladen vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!« (J. W. Goethe, Faust). Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi mnogih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek …
In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride oktobrska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega, zdrknil nazaj v vodo, do zadnjega žarka pogledal sončni zahod nad Piranom in se v mraku odpravil domov.
Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši jota, ki se ravnokar kuha na štedilniku. Izpod hiše odmeva otroški vrišč, ki se vali od šole sem. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim potegavščinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla nad Idrijo … Koliko lepote, ki gre lahko kot Idrijca mimo hiše, ko mislim na tisti minuli dan v Strunjanu …
Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, v Idriji, v pisarni in v učilnici in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom joto in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, oktober 2018)
Komentarji
Objavite komentar