Preskoči na glavno vsebino

Pomembno je biti svoboden


Spominjaj se, da si bil suženj … Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. (5 Mz 5,15)

Spomnim se nekega napisa, mislim, da je bil naštikan na platno in da je zato seveda pripadal nekim drugim časom, tistim, v katerih je bilo malo težje preživeti kot danes. »Kjer se dela na nedelje, tam se sreča mimo pelje,« tako je pisalo. Mislim si, da je bil to za tiste čase, ko je bila večina ljudi najbolj odvisna od zemlje in vremena, precej pogumen napis, a se mi zdi tako poln zaupanja in vere, da obstaja še nekaj, kar presega zgolj človekovo preživetje: človekovo dostojanstvo, ki se kaže najprej v tem, da je svoboden. In cena svobode je kdaj res kruta, ker to recimo pomeni pustiti, da grozdje na nedeljo ostane na trti, četudi je velika možnost, da ga lahko sklati popoldanska toča in gre tako delo celega leta v nič. Toda pomembno je biti svoboden, celo bolj pomembno od hrane, bolj pomembno od udobne varnosti.

Svobodi je namenjena nedelja, ne samo počitku od dela, ne samo sprostitvi od stresa, ne samo prekinitvi monotonosti, svobodi je namenjena. Svoboda pa pomeni delati stvari, ki so pomembne, in ne stvari, ki so nujne. Na tem se odloča moje dostojanstvo. Na nedelji se pokažejo moje prave vrednote, kaj ima v mojem življenju posebno mesto in čemu dajem prednost.

Zato mora biti nedelja takšna, da v nedeljo nikdar ne moremo reči, da nimamo časa. Ker je to dan, ki nas osvobaja, dan, ki nas spet dela človeške, da ne bi v hitenju in naporu vsakodnevnih nujnih stvari pozabili na bistveno. In to je ponavadi tisto, za kar med tednom nimamo časa. Pa ne mislim na nakupe, na pranje avtomobila ali na pospravljanje stanovanja. Mislim na čas, ki smo ga ukradli sebi in svojim bližnjim.

Vsako sedmo leto so Judje svoje sužnje izpustili na svobodo (2 Mz 21,2). Tako so tudi sami postali svobodni, ker so pred dobičkom dali prednost človeku. Sprašujem se, koliko časa bo še potrebno, da se bomo zavedli, da so ljudje, ki ob nedeljah namesto ob družini svoj čas preživijo na blagajni trgovskih centrov, sužnji našega časa. In da so, dokler bodo tam, nemo dejstvo, da smo tudi mi z njimi vklenjeni sužnji dobička in brezbrižnega udobja.

(misel za 9. navadno nedeljo, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj