Preskoči na glavno vsebino

Disharmonija


V Sloveniji se pripravlja veliki spopad, ne, boj, ah, kaj, mesarsko klanje. Brutalno bo. Dve vojski, ena proti drugi, s topovi, mitraljezi in vso ostalo ropotijo, z zastavami in parolami – in golažem, seveda. Za obrambo domovine pred nasprotnim taborom gre in vsak od njiju me novači za svojega. Vsak s svojo, edino pravo resnico, vsak s prepričanjem, da je nasprotni tabor prefrigani sovražnik, ki se me hoče polastiti. Vsak s pozivom, naj stopim med njihove vrste.

Vse bi bilo v redu, če bi se preprosto pridružil katerikoli od obeh strani. Če bi postal ovca, pardon, vojak. Lepo je biti vojak, nič ni treba razmišljati, nič tehtati, samo poslušaš, samo ubogaš. Izklopiš etiko in moralo, prodaš svojo človeškost in pograbiš za puško … in streljaš, če se kdo prikaže. Poslušaš nadrejenega in polniš saržer, to je vse, on že ve, on vse ve.

Težava je v tem, da sta obe strani prepričljivi, obe imata močne argumente ali pa govorita stvari, ki jih ne razumem, tako da se tako preprosto ne morem prav odločiti. S sladkorčki skačeta predme, zdaj eden zdaj drug, najprej me prepričujeta, potem me svarita, potem mi grozita, pošiljata me v pekel, če ne bom njihov, grabita in vlačita me na svoje, da sem, tako kot mnogi, utrujen in naveličan vsega, da bi najraje odšel daleč stran, se kakor Švica zaprl med gore in postal kot luknja sredi sira, ki je in ki je hkrati ni.

Tako je sodobnost ubila modrost, tako je izgnala pamet iz dežele, ko je ljudi razdelila na črne in bele. Na samo črne ali bele. Strašljivost edine izbire je našo sedanjost spremenila v pretežek kraj za življenje, strašljivost tega, da se ne moreš zavzeti za vrednoto, ampak za stranko, da moraš izbirati stran in ne resnice. Idejo, ne človeka. Ali pa se skriti v pesek, med uboge mrliče, ki živijo za Znan obraz, Kmetijo in teden na hrvaški obali.

Moja pesem je eksplozija, divja raztrganost. Disharmonija (Kosovel). Kričim, ker ne morem več molčati. Naj kriči z menoj, kdor bere evangelij! Kdor bere evangelij, ne more pripadati ne eni ne drugi strani, sploh pa ne niču nekje vmes. Pripada vsem in hkrati nikomur, ker pripada Človeku. Njegova pozicija je razum, ne barva; vsebina, ne ime. Kdor bere evangelij, ne more živeti, kakor da ni nič narobe. Ne more biti tiho, kadar se tepta človeka, kateregakoli človeka. Ne dela tega, kar piše, ampak to, kar je prav. Kdor bere evangelij, razmišlja s svojo glavo, tuhta, išče, razbira, kriči in kritizira, pred mitro in kolarjem, pred kravato in denarjem, predvsem pa v kopalnici pred ogledalom, preden se obrije, našminka in zobe umije. In molči samo takrat, kadar je tišina boljša od besed.
Kdor ga ne bere, naj ga začne brati. Ne za revolucijo. Za spreobrnjenje.

(objavljeno v Ognjišču, marec 2018)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več