Komur se pa malo odpusti, malo ljubi. (Lk 7,47)
Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, kar pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti kot vesel in izpolnjen.
To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da si poln zmag in uspehov, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši kot izgledajo, šibkejši so.
Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih spoznamo tam, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak. Da jih spoštuje.
Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter se s sekiranjem ne ženem preko svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni ogromno prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti.
Takrat se začne sreča.
*(Idejo za razmislek sem dobil ob svojem srečanju z izpiti in ob pesmi, ki si jo te dni pogosto vrtim. Da ne bi pozabil … Christina Perri, Human)
Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, kar pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti kot vesel in izpolnjen.
To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da si poln zmag in uspehov, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši kot izgledajo, šibkejši so.
Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih spoznamo tam, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak. Da jih spoštuje.
Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter se s sekiranjem ne ženem preko svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni ogromno prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti.
Takrat se začne sreča.
*(Idejo za razmislek sem dobil ob svojem srečanju z izpiti in ob pesmi, ki si jo te dni pogosto vrtim. Da ne bi pozabil … Christina Perri, Human)
Marko, hvala za vse lepe misli in veliko uspehov pri izpitih. K.
OdgovoriIzbriši