Preskoči na glavno vsebino

Jezus osvobaja

»Kdor pasivno sprejema zlo, je toliko vpleten vanj kot tisti, ki ga širi. Kdor sprejme zlo brez protestiranja, v resnici sodeluje z njim.« (Martin Luther King)

Zlo je dejstvo. Celo v najbolj svete prostore stopi, celo tam je, kjer si mislimo, da ga ne more biti. V svetih prostorih naše ljubezni. Kako? Niti ni pomembno. Zlo se nekako skrije in pride v nas, tudi preko dobrih namenov in dejanj. Pomembno je, da vemo, da je lahko tudi tam. Pa ne zato, ker bi želeli poudariti, kako velika možnost je, da smo slabi ljudje, ampak nasprotno. Kdor namreč želi živeti kot dober človek, mora v sebi pričakovati tudi slabo. Zato, da bi ga v sebi prepoznali. Zato, da bi se mu odrekli.

Ker je ljubezen tudi izganjanje zla.

Toda to ne gre tako lahko. Zla v sebi ni lahko odkriti, ker deluje prijetno. Lahko je. Ugaja nam, ker igra na strune naše sebičnosti. In ljudje vedno iščemo prijetnost. Toda to nas dolgoročno uničuje. Ker se z njo uničujejo naši odnosi. Prijetnost in ugodje, to, kar je lahko početi, namreč slejkoprej trči ob nekoga, slejkoprej se naša »svoboda«, v kateri pač počnemo, kar se nam zahoče, zažre v svobodo drugega človeka. Sproži se obramba, spočne se sovraštvo in naši odnosi se razletijo na kose. In mi ne vemo, zakaj je tako.

Da bi ga prepoznali, da bi se mu odrekli, potrebujemo nekoga, ob katerem bo naši prijetnosti vsaj malce neprijetno, nekoga, ki nam bo predlagal težjo pot. Nekoga, ki nam bo povedal resnico. Potrebujemo nekoga, pri katerem nam bo malce nerodno, ko ga bomo poslušali.

Potrebujemo Jezusa. Da bo zlu v nas rekel: »Umolkni in pojdi iz njega!« Da bo rekel »Umolkni« glasovom, ki pravijo, da sem v resnici zguba, ničvrednež in da si moram svojo dragocenost priboriti z ugajanjem, s profitom, z močjo, z nasiljem. Da bo rekel »Umolkni« glasovom, ki nas ločujejo od drugih ljudi. Da bo rekel »Umolkni« vsem našim obsedenostim, da bo rekel to vsemu, kar nas dela sužnje in nesvobodne.

Vsak od nas potrebuje eksorcizem, ker vsak potrebuje svobodo. Vsak od nas potrebuje Jezusa. Dajmo mu dovolj časa in prostora v sebi. Časa zase in prostora za njegove besede v svojih vsakdanjih opravilih.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni16. 2. 15, 10:56

    Moli prosim za nas mlade, da ne obupamo, da se ne prenehamo boriti proti zlu, zlu, ki je v nas, zlu, ki nas vznemirja.

    Ti imaš še posebno moč pokazat Jezusa, ker si duhovnik...močna je Navzočnost, bolj kot si mislimo, tudi v monštranci na oltarju;-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Nerscoptur-mo1. 8. 22, 08:26

    Nerscoptur-mo Nathan Plowden click
    https://colab.research.google.com/drive/11Fg1U66Qr7BS8SZT17DkRZ3yAQZe-As_
    click here
    click here
    croclojuslo

    OdgovoriIzbriši
  3. pistcomWte_pi26. 8. 22, 15:31

    AescaOtruc_ni Leah Lundwall CyberLink PowerDVD
    Sound Forge
    Avast Premier
    penanwoodbhou

    OdgovoriIzbriši
  4. perlatal_a-Colorado Springs1. 12. 22, 08:48

    perlatal_a-Colorado Springs Jodi Baker click
    Free download
    rumdowncycrea

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več