Preskoči na glavno vsebino

Veselje


Nekaj je naš problem. In tale december ta problem pokaže v vsej razsežnosti. V sebi imamo veliko praznino. Prazni smo. Samo poglejte obraze, mrke in zaskrbljene obraze našega časa, pa boste videli, da je res. Prazni smo. Zato kot nori iščemo nekaj, kar bi to praznino napolnilo.

Zato postavljamo lučke, hodimo na koncerte, poslušamo lepo glasbo, zabavamo se, dobro jemo in veliko pijemo, iščemo idole, talente, nove obraze … nekaj, kar bi rešilo to našo globoko žalost, to našo zapleteno situacijo. In rezultat je vedno isti. Odgovor vsega našega iskanja je še večja praznina. Ko decembrska norija mine, ko se popije in poje do konca, ko vse izzveni, se vrne praznina, ta naša globoka praznina.

Janez Krstnik pove, da delamo napako. Da iščemo mesija tam, kjer ga ni. Mi iščemo odrešenika zunaj sebe. Toda mesija ne pride od zunaj. Mesija pride od znotraj. Janez Krstnik pove in mi moramo verjeti: »Vi morate iti na pot do mesija vase, v svojo notranjost. Vi morate narediti spremembo v sebi. Potem pride mesija. Odrešenik.«

Zato je tretja adventna luč spreobrnjenje, in sicer spreobrnjenje k veselju. Kajti našo praznino lahko zapolni samo veselje. Toda veselje je prazno, če je odvisno od zunanjih stvari. Veselje se mora roditi znotraj, v srcu, in sicer v spoznanju, da smo od nekoga poslani, da smo zato od nekoga ljubljeni.

»Jaz nisem mesija, niti Elija niti prerok,« je povedal Janez Krstnik. »Kdo pa si?« so ga vprašali. In je povedal nekaj izrednega, stavek, ki je podal razlog njegovega veselja: »Jaz sem glas vpijočega.« Jaz sem glas od nekoga. Jaz sem od nekoga. Nekomu pripadam. Nekdo me ima za svojega. Nekdo me je poslal. V trenutku, ko se tega zavemo, resnično postanemo glas Boga – in ta glas je glas veselja.

Komentarji

  1. Sprememba v sebi, znotraj sebe je res najtežja.
    Kako naj sprejmem človeka, ki mi je poslan na pot, pa mi ni ljub,vendar moram z njim hoditi skozi življenje?
    Sprašujem se, morda si mi ga poslal ravno zato, da se preko njega spremenim na bolje, da začnem verjeti, da sem v Tvojih očeh dragocen in ljubljen in da mi zato želiš samo dobro. Jaz pa sem kot slepec, ki noče videti in prevečkrat vztraja v svojih principih, v svojem egoizmu in zato tudi ni veselja, ki bi moralo biti. Treba se je truditi, dan za dnem...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m