Veselje

Nekaj je naš problem. In tale december ta problem pokaže v vsej razsežnosti. V sebi imamo veliko praznino. Prazni smo. Samo poglejte obraze, mrke in zaskrbljene obraze našega časa, pa boste videli, da je res. Prazni smo. Zato kot nori iščemo nekaj, kar bi to praznino napolnilo.

Zato postavljamo lučke, hodimo na koncerte, poslušamo lepo glasbo, zabavamo se, dobro jemo in veliko pijemo, iščemo idole, talente, nove obraze … nekaj, kar bi rešilo to našo globoko žalost, to našo zapleteno situacijo. In rezultat je vedno isti. Odgovor vsega našega iskanja je še večja praznina. Ko decembrska norija mine, ko se popije in poje do konca, ko vse izzveni, se vrne praznina, ta naša globoka praznina.

Janez Krstnik pove, da delamo napako. Da iščemo mesija tam, kjer ga ni. Mi iščemo odrešenika zunaj sebe. Toda mesija ne pride od zunaj. Mesija pride od znotraj. Janez Krstnik pove in mi moramo verjeti: »Vi morate iti na pot do mesija vase, v svojo notranjost. Vi morate narediti spremembo v sebi. Potem pride mesija. Odrešenik.«

Zato je tretja adventna luč spreobrnjenje, in sicer spreobrnjenje k veselju. Kajti našo praznino lahko zapolni samo veselje. Toda veselje je prazno, če je odvisno od zunanjih stvari. Veselje se mora roditi znotraj, v srcu, in sicer v spoznanju, da smo od nekoga poslani, da smo zato od nekoga ljubljeni.

»Jaz nisem mesija, niti Elija niti prerok,« je povedal Janez Krstnik. »Kdo pa si?« so ga vprašali. In je povedal nekaj izrednega, stavek, ki je podal razlog njegovega veselja: »Jaz sem glas vpijočega.« Jaz sem glas od nekoga. Jaz sem od nekoga. Nekomu pripadam. Nekdo me ima za svojega. Nekdo me je poslal. V trenutku, ko se tega zavemo, resnično postanemo glas Boga – in ta glas je glas veselja.