Preskoči na glavno vsebino

Darila, darila, darila ...


Čas je zrel, že spet stopamo v mantro, v glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta:

kaj boš kupil za darilo?

Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in rotila police, naj nam že pokaže tisto rešilno bilko, s katero bomo svojim dragim pokazali ... Le kaj jim bomo z darili pokazali? Jih bomo razveselili? Jih bomo nagradili? Jim bomo dali vedeti, da jih imamo radi? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti - da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali ljudomrzneži?

Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je konec z dragimi darili. Da bom kupoval - ali pa celo naredil - samo še drobne pozornosti, (1) ker imam manj denarja kot prejšnja leta, (2) ker imajo vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in (3) ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, ponavadi vedno gre v spirali navzgor, saj se vsako leto pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad kot sem ga imel prej. Pa ni šlo. Kljub vsem razumskim argumentom, ki jasno govorijo moji odločitvi v prid, vedno znova pred ogledalom obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab človek, ki ni dovolj radodaren. Le da mi tega ne pravi vest. To mi pravi družba, v kateri živim.

To mi je naredila miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Zdaj si toliko vreden, kolikor in kako vredna darila dobiš, in si toliko dober človek, kolikor in kako draga darila kupuješ. Da ni res tako? Pa če bi vam draga oseba za Miklavža prinesla eno samo čokolado, vam jo dala, vas objela in poljubila - ne bi bili ob tem vsaj nekoliko razočarani?

Verjetno bi. Vsi bi bili. Kljub temu, da nam večina daril samo ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti. 

Tisto! Tisto je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino. Samo to. In za to je dovolj tudi najmanjša malenkost.

Ampak vseeno bo težko. Vseeno bom stal pred ogledalom in si govoril, kaj vse sem (ali nisem). Mogoče pa je prav tako. Da bom videl, ali kupujem darila zaradi sebe ali zaradi drugih. Da bom videl, koliko je moja ljubezen sploh - ljubezen ...


Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni4. 12. 14, 22:12

    Odlično napisano, resnično ste zadeli "žebljico na glavico".

    Vendar resnična DOBROTA je med ljudmi celo leto in se ne meri po velikosti daril, sploh ne. Dovolj je že hvaležnost za telefonski klic kar tako, ko si se me spomnil, ne da bi kaj rabil ampak da bi povprašal, kako mi gre. Mislim, da je današnji svet vedno bolj lačen stvari, ki se jih ne da kupiti. Iskrenosti, pravega prijateljstva, objema, nasmeha, hvaležnosti, iskrenega pogovora o človekom notranjem svetu, mogoče tudi komentarja 2 stavkov, na to kar pišete... Seveda za vse to je potreben TRUD, potrebno je, da stopiš iz sebe. Kako je to včasih težko, ker mi udobje tako prija...
    Ampak navdaja me optimizem, da taki časi prihajajo, sicer zelo počasi in potihem, vendar bodo prišli. Časi, ko bo človek rabil človeka samo zato, ker JE in ne zaradi tistega, kar ima.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni5. 12. 14, 09:31

    Dragi g. Marko in 'Anonimni', en velik BRAVO za vaju in podobno razmišljujoče ljudi. To so TAPRAVE BESEDE, MISLI IN DEJANJA. Še en/a anonimni/a ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več