Zakaj to narediti? Zato, ker se to neprestano dogaja brez naše vednosti in vpliva. Zunanjost propada. Kar pa je notri, prihaja ven. Oziroma prihaja vedno, ko pa se zunanjost poruši, to šele dobro opazimo. Kar je znotraj templja namreč posvečuje ali omadežuje vse, kar počnemo. Četudi pod lepo fasado.
Profesor je vprašal svoje učence, kaj bi se zgodilo, če bi stisnili pomarančo. »Dobili bi pomarančni sok,« so rekli. »Točno tako,« je dejal profesor. »In kaj bi se zgodilo, če bi stisnili jabolko?« »Seveda bi pritekel jabolčni sok,« so rekli učenci. »Natanko tako,« je dejal profesor. »Jabolčni in ne pomarančni sok. Vse je logično. Ko nas življenje stisne, iz nas vedno priteče tisto, kar je znotraj nas.«
Nekoč sredi študija v Ljubljani se mi je zgodilo vnetje glasilk. To ni bilo kar tako. Moj glas in moje petje mi je bilo v ponos. Potem pa ta šok. In to ravno pred veliko nočjo, ko naj bi z njim tako močno zablestel pred vsemi v župniji. Bil sem jezen na Boga, zelo jezen. In v času te preizkušnje, ko je lepa zunanjost minila, je iz mene priteklo tisto, kar je bilo v meni. Jeza, ki je izražala moj egoizem, napuh in željo, da bi bil nekaj več od drugih. Nobene lepote, sama grdobija.
Pod našimi lepimi zunanjostmi je lahko svinjarija vseh vrst. Celo pod molitvami, celo pod mašami in bogoslužjem, če v njih ni prostora za Boga, ampak za kaj drugega. Zato Jezus danes kriči: »Porušite templje!« Ne glejte toliko kako nekaj počnete, ampak zakaj. Ker ni pomemben tempelj, temveč njegova vsebina. Ker človek ne postane svetišče zaradi fasade, temveč tistega, kar je v njem. In tisto, kar mora biti v središču vsega, kar kristjan misli, govori in počne, je Jezus Kristus, živa oseba, ki živi v vsakem človeku mojega življenja.
Če bo On v mojem templju, potem bo iz mene vedno curljal evangelij. In to je tisto, kar šteje. Tudi če fasada ne bo vedno najlepša in najbolj sprejemljiva.
Komentarji
Objavite komentar