Preskoči na glavno vsebino

Vsebina!

Danes Jezus ruši tempelj! Vabi nas, naj ga porušimo tudi mi. Naj danes porušimo svoje podobe, svoje besede, svoja dejanja, tudi svojo vero, svoje maše, svoje molitve, svoj verouk, vse svoje dosežke in uspehe, vse, kar nam je v ponos. Zakaj? Ker hoče, da pogledamo, kaj vse je v njih. Da vidimo tudi pod površje templja, v katerem so lahko svete stvari, a tudi svinjarije vseh vrst.

Zakaj to narediti? Zato, ker se to neprestano dogaja brez naše vednosti in vpliva. Zunanjost propada. Kar pa je notri, prihaja ven. Oziroma prihaja vedno, ko pa se zunanjost poruši, to šele dobro opazimo. Kar je znotraj templja namreč posvečuje ali omadežuje vse, kar počnemo. Četudi pod lepo fasado.


Profesor je vprašal svoje učence, kaj bi se zgodilo, če bi stisnili pomarančo. »Dobili bi pomarančni sok,« so rekli. »Točno tako,« je dejal profesor. »In kaj bi se zgodilo, če bi stisnili jabolko?« »Seveda bi pritekel jabolčni sok,« so rekli učenci. »Natanko tako,« je dejal profesor. »Jabolčni in ne pomarančni sok. Vse je logično. Ko nas življenje stisne, iz nas vedno priteče tisto, kar je znotraj nas.«


Nekoč sredi študija v Ljubljani se mi je zgodilo vnetje glasilk. To ni bilo kar tako. Moj glas in moje petje mi je bilo v ponos. Potem pa ta šok. In to ravno pred veliko nočjo, ko naj bi z njim tako močno zablestel pred vsemi v župniji. Bil sem jezen na Boga, zelo jezen. In v času te preizkušnje, ko je lepa zunanjost minila, je iz mene priteklo tisto, kar je bilo v meni. Jeza, ki je izražala moj egoizem, napuh in željo, da bi bil nekaj več od drugih. Nobene lepote, sama grdobija.

Pod našimi lepimi zunanjostmi je lahko svinjarija vseh vrst. Celo pod molitvami, celo pod mašami in bogoslužjem, če v njih ni prostora za Boga, ampak za kaj drugega. Zato Jezus danes kriči: »Porušite templje!« Ne glejte toliko kako nekaj počnete, ampak zakaj. Ker ni pomemben tempelj, temveč njegova vsebina. Ker človek ne postane svetišče zaradi fasade, temveč tistega, kar je v njem. In tisto, kar mora biti v središču vsega, kar kristjan misli, govori in počne, je Jezus Kristus, živa oseba, ki živi v vsakem človeku mojega življenja. 

Če bo On v mojem templju, potem bo iz mene vedno curljal evangelij. In to je tisto, kar šteje. Tudi če fasada ne bo vedno najlepša in najbolj sprejemljiva.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej