Preskoči na glavno vsebino

Fair play

… cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega … (Mt 22,21)

Vesel sem, da je Jezus tako preprost. Evangelij ni napisan z nerazumljivimi besedami, načečkan je na pisalno mizo in kuhinjski pult in na avtomobilsko armaturo. Jezus je v evangeliju najprej človeški. Zato je pristen.

Ena od teh pristnosti je njegovo vztrajanje, da kristjan ni kristjan samo do svojih, ampak do vseh ljudi, ne glede na to, kakšni so ti v odnosu do njega. To je človeško. In na tem se lahko zgradi tisto, kar bo presegalo ta svet. Kristjani, ljudje evangelija, so najprej ljudje. Šele kot ljudje bodo sposobni presegati svet, bodo sposobni ljubezni. Zato Jezus začne z osnovo vsakega odnosa. In ta osnova je poštenost. Najprej je treba biti pošten, potem pride vse drugo.

Vemo, kaj je pošteno. Pošteno je povedati po resnici. A ni samo to. Pošteno pomeni živeti resnico. Pošteno je plačati za nekaj toliko, kolikor stane, pa čeprav nam je kdo pozabil računati. Pošteno je plačati davek, ker nas država oskrbuje. Pošteno je plačati kazen, kadar voziš prehitro. Pošteno je … biti do drugih tak, kot bi hotel, da so drugi do tebe.

Poštenost ne pomeni iti sebi v škodo, zato tudi ne pomeni nekakšne plemenitosti ali žrtvovanja. Poštenost je preprosto človeška dolžnost pustiti živeti. Pomeni dati drugemu samo to, kar je tako ali tako njegovo, kar si zasluži kot človek, kot delavec. Ponavljam, poštenost ni dobrodelnost. Je osnova, da lahko ljudje živimo skupaj. In ljudje lahko živimo skupaj samo, če nismo drug drugemu zajedalci. Če ne gledamo samo, kako bomo preživeli mi, ampak tudi kako bo ob nas preživel človek.

Ampak za to je treba dati vsakomur, kar mu gre. Cesarju cesarjevo, Bogu Božje, državi državno, sosedu sosedovo, delavcu delavčevo, prodajalcu prodajalčevo, bratu bratovo … In to ni nekaj, kar bi lahko izbiral, ali mu dam ali ne. To je stvar, ki ni moja. Je njegovo, tudi če je pri meni. Pri meni pa je zato, da bi pri sebi naredil prostor zanj. Za tega brata.

Gledam na ta naš čas, na čas, v katerem drug drugega poskušamo izkoristiti, kolikor se da, in si mislim, da je v tem našem izkoriščanju nekakšen strah. Strah, da bi kaj izgubili. Kot da ne bi vedeli, da največ izgubi prav tisti, ki v svojem življenju nima prostora za drugega človeka.

Tisti, ki izkorišča, je namreč ubil človeka za denar.

Bog se usmili naše samote …


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej