Preskoči na glavno vsebino

Sijaj

Ko slikajo ikono, na začetku, preden začnejo slikati karkoli drugega, na les nanesejo lističe čistega zlata. Šele nato na to podlago nanašajo barve, obleko, roke in obraz človeka. In čeprav se zlatá, ki je pod njimi, ne vidi, je to zlato za osebo, ki je naslikana (oz. napisana) na ikoni, bistveno. Je namreč njen sijaj, žar, ki je odsev Boga.

(foto: Delo, Jože Pojbič)

Tako so naslikali tudi nas. To zlato je tudi pod našo kožo, pod našim obrazom. To zlato je tisto, zaradi katerega lahko vsak človek zablešči in zažari. Vendar ne sam od sebe. Zlato ni avtor svetlobe, je samo tisto, ki jo odseva naprej, potem ko jo je samo deležno. To zlato, ta naša temeljna vrednost, je kraj v nas, kjer se srečata Bog in človek. Je Jezus na gori Tabor, ki zažari, ko se dotakne svojega Očeta. Ko moli.

Mnogo ljudi je obupalo nad molitvijo, ker se jim zdi samo utrudljivo ponavljanje besed. Kot se mi zdi, da se je mnogo ljudi utrudilo nad življenjem, ker se jim zdi prav tako eno samo ponavljanje besed in dejanj, skrbi in bojev iz dneva v dan. In ne, to se ni zgodilo zato, ker je življenje postalo težje, kot je bilo še malo poprej, marveč zato, ker je njihovo življenje ostalo brez večnosti, ki je edini sijaj našega življenja: nekaj, v čemer zablešči to, kar se skriva pod našo kožo, nekaj, v čemer začutimo lastno vrednost, nenadomestljivost in lepoto, in nekaj, kar iz nas odseva tudi navzven.

Zato smo danes z Jezusom na gori, zato se danes Jezus pred nami blešči: da bi nam povedal, kako zelo potrebujemo njegove družbe, njegovega miru, njegovega sijaja, da ne bi v svojem življenju ugasnili, ostali brez žara in volje, da ne bi v svojem tako vzpenjajoče-padajočem življenju odnehali. Potrebujemo nekaj večnega, potrebujemo nekaj Božjega v vsem, kar počnemo, v vsem, kar živimo, da bi v svojem življenju prepoznali Lepoto in se je oklenili.

Ampak, rekli boste, to ni mogoče. Ni mogoče kar iti mimo vsega težkega in grdega, ki se razkriva v našem življenju. Ni mogoče iti preko bojev in bolečin in ponižanja in porazov in smrti in propada in minljivosti, ki je tako zelo zarezala v ta naš čas, da kar boli. Res, ni mogoče iti preko tega. Mogoče pa je prav v tem in prav zaradi tega zažareti. Mogoče je z vsem tem v svojih rokah, z vso to revščino na sebi stati pred Bogom in ga gledati, kako žari – in tako tudi sam zažareti.

To je velikonočna sprememba. Pot od minljivosti površja do večnosti zlata pod našo kožo. Pot vsakega dne in vsake odločitve: iti do Boga in se ga dotakniti.

Komentarji

  1. Da,res je. Ko sem brala tole odlično duhovno misel, me spomini vodijo do mojega strica, ki je v teh dneh prestopil prag večnosti. Res vidim, da je bil on v življenju zlato za vse nas...poln božjega miru in notranje lepote, ki je vedno odsevala na njegovem obrazu. Zakaj? Vedno in povsod je bil povezan z Njim, v molitvi, premišljevanju, romanjih...

    OdgovoriIzbriši
  2. Živjo, Marko, super napisano!
    Samo en droben popravek ... v bistvu ikonopisci vedno rečejo, da ikono pišejo, ne rišejo.
    Blagoslova želim v postnem času!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j