Ko slikajo ikono, na začetku, preden začnejo slikati karkoli drugega, na les nanesejo lističe čistega zlata. Šele nato na to podlago nanašajo barve, obleko, roke in obraz človeka. In čeprav se zlatá, ki je pod njimi, ne vidi, je to zlato za osebo, ki je naslikana (oz. napisana) na ikoni, bistveno. Je namreč njen sijaj, žar, ki je odsev Boga.
Tako so naslikali tudi nas. To zlato je tudi pod našo kožo, pod našim obrazom. To zlato je tisto, zaradi katerega lahko vsak človek zablešči in zažari. Vendar ne sam od sebe. Zlato ni avtor svetlobe, je samo tisto, ki jo odseva naprej, potem ko jo je samo deležno. To zlato, ta naša temeljna vrednost, je kraj v nas, kjer se srečata Bog in človek. Je Jezus na gori Tabor, ki zažari, ko se dotakne svojega Očeta. Ko moli.
Mnogo ljudi je obupalo nad molitvijo, ker se jim zdi samo utrudljivo ponavljanje besed. Kot se mi zdi, da se je mnogo ljudi utrudilo nad življenjem, ker se jim zdi prav tako eno samo ponavljanje besed in dejanj, skrbi in bojev iz dneva v dan. In ne, to se ni zgodilo zato, ker je življenje postalo težje, kot je bilo še malo poprej, marveč zato, ker je njihovo življenje ostalo brez večnosti, ki je edini sijaj našega življenja: nekaj, v čemer zablešči to, kar se skriva pod našo kožo, nekaj, v čemer začutimo lastno vrednost, nenadomestljivost in lepoto, in nekaj, kar iz nas odseva tudi navzven.
Zato smo danes z Jezusom na gori, zato se danes Jezus pred nami blešči: da bi nam povedal, kako zelo potrebujemo njegove družbe, njegovega miru, njegovega sijaja, da ne bi v svojem življenju ugasnili, ostali brez žara in volje, da ne bi v svojem tako vzpenjajoče-padajočem življenju odnehali. Potrebujemo nekaj večnega, potrebujemo nekaj Božjega v vsem, kar počnemo, v vsem, kar živimo, da bi v svojem življenju prepoznali Lepoto in se je oklenili.
Ampak, rekli boste, to ni mogoče. Ni mogoče kar iti mimo vsega težkega in grdega, ki se razkriva v našem življenju. Ni mogoče iti preko bojev in bolečin in ponižanja in porazov in smrti in propada in minljivosti, ki je tako zelo zarezala v ta naš čas, da kar boli. Res, ni mogoče iti preko tega. Mogoče pa je prav v tem in prav zaradi tega zažareti. Mogoče je z vsem tem v svojih rokah, z vso to revščino na sebi stati pred Bogom in ga gledati, kako žari – in tako tudi sam zažareti.
To je velikonočna sprememba. Pot od minljivosti površja do večnosti zlata pod našo kožo. Pot vsakega dne in vsake odločitve: iti do Boga in se ga dotakniti.
 |
| (foto: Delo, Jože Pojbič) |
Tako so naslikali tudi nas. To zlato je tudi pod našo kožo, pod našim obrazom. To zlato je tisto, zaradi katerega lahko vsak človek zablešči in zažari. Vendar ne sam od sebe. Zlato ni avtor svetlobe, je samo tisto, ki jo odseva naprej, potem ko jo je samo deležno. To zlato, ta naša temeljna vrednost, je kraj v nas, kjer se srečata Bog in človek. Je Jezus na gori Tabor, ki zažari, ko se dotakne svojega Očeta. Ko moli.
Mnogo ljudi je obupalo nad molitvijo, ker se jim zdi samo utrudljivo ponavljanje besed. Kot se mi zdi, da se je mnogo ljudi utrudilo nad življenjem, ker se jim zdi prav tako eno samo ponavljanje besed in dejanj, skrbi in bojev iz dneva v dan. In ne, to se ni zgodilo zato, ker je življenje postalo težje, kot je bilo še malo poprej, marveč zato, ker je njihovo življenje ostalo brez večnosti, ki je edini sijaj našega življenja: nekaj, v čemer zablešči to, kar se skriva pod našo kožo, nekaj, v čemer začutimo lastno vrednost, nenadomestljivost in lepoto, in nekaj, kar iz nas odseva tudi navzven.
Zato smo danes z Jezusom na gori, zato se danes Jezus pred nami blešči: da bi nam povedal, kako zelo potrebujemo njegove družbe, njegovega miru, njegovega sijaja, da ne bi v svojem življenju ugasnili, ostali brez žara in volje, da ne bi v svojem tako vzpenjajoče-padajočem življenju odnehali. Potrebujemo nekaj večnega, potrebujemo nekaj Božjega v vsem, kar počnemo, v vsem, kar živimo, da bi v svojem življenju prepoznali Lepoto in se je oklenili.
Ampak, rekli boste, to ni mogoče. Ni mogoče kar iti mimo vsega težkega in grdega, ki se razkriva v našem življenju. Ni mogoče iti preko bojev in bolečin in ponižanja in porazov in smrti in propada in minljivosti, ki je tako zelo zarezala v ta naš čas, da kar boli. Res, ni mogoče iti preko tega. Mogoče pa je prav v tem in prav zaradi tega zažareti. Mogoče je z vsem tem v svojih rokah, z vso to revščino na sebi stati pred Bogom in ga gledati, kako žari – in tako tudi sam zažareti.
To je velikonočna sprememba. Pot od minljivosti površja do večnosti zlata pod našo kožo. Pot vsakega dne in vsake odločitve: iti do Boga in se ga dotakniti.
Da,res je. Ko sem brala tole odlično duhovno misel, me spomini vodijo do mojega strica, ki je v teh dneh prestopil prag večnosti. Res vidim, da je bil on v življenju zlato za vse nas...poln božjega miru in notranje lepote, ki je vedno odsevala na njegovem obrazu. Zakaj? Vedno in povsod je bil povezan z Njim, v molitvi, premišljevanju, romanjih...
OdgovoriIzbrišiŽivjo, Marko, super napisano!
OdgovoriIzbrišiSamo en droben popravek ... v bistvu ikonopisci vedno rečejo, da ikono pišejo, ne rišejo.
Blagoslova želim v postnem času!