Preskoči na glavno vsebino

Poslan

Na moji nočni omarici stoji čisto posebna slika. Otroška slika, na kateri sta dve roki, ki držita pateno s hostijo in kelih, nad njima pa mavrica. Dobil sem jo za darilo ob moji novi maši, na začetku moje poti duhovnika. In ne, tja je nisem postavil samo zato, ker je tako zelo prisrčna, marveč predvsem zato, ker ima zame posebno sporočilo. Vsako jutro in vsak večer me namreč spomni, kdo sem oz. kdo bi moral biti. Spominja me, da sem na svetu z razlogom. Da obstajam, ker imam poslanstvo, in da obstajam zato, da ga izpolnim.

Mislim, da bi moral vsak imeti kako tako sliko, stavek ali karkoli že. Za pogum zjutraj in za tolažbo zvečer. Za veselje in potrditev, da delam prav in da sem temu svetu koristen prav tak, kakršen sem.

Trdno namreč verjamem, da ima vsak človek na svetu poslanstvo, ki ga lahko izpolni samo on in prav nihče drug. Noben bolj pomemben človek, pa četudi z veliko boljšimi sposobnostimi in lastnostmi, kot jih imam jaz, ne more narediti tega, za kar sem bil na svet poslan jaz. Seveda ne moremo biti vsi predsedniki, tudi ne vsi škofje in ne vsi direktorji, ne moremo vsi dobro peti ali igrati ali govoriti ali učiti, a svet nas potrebuje – in sicer prav take, kakršni smo. Tudi najmanjše ljudi, najbolj na videz nepomembne poklice. Ker lahko samo taki izpolnimo to, za kar smo bili poslani v točno določen čas in točno določen kraj. Ker tukaj in zdaj nismo po naključju. Ker bi brez nas in naše vloge svet razpadel.

Zato vedno znova, ko gledam na to svojo sliko, ki me spominja, da sem duhovnik, pa naj bo v lepih ali težkih dneh, v svetlih ali temnih trenutkih mojega poklica, pomislim na to, kako zelo pomembno je, da sem to, kar sem, in da zvesto delam to, za kar sem poslan. Če ne zaradi sebe, zaradi vseh drugih, katerih del življenja sem – pa četudi je kdaj težko. Kajti Bog, ki mi je dal ime, mi je dal poslanstvo, in če mi je dal poslanstvo, bo dal tudi moč in možnost, da ga izpolnim.
*

Komentarji

  1. No, dobro je, seveda je lepo vedeti, da sem ljubljen, da lahko tudi "ne bi bil" in, da sem poslan. Ampak, če me ne bi bilo, se svet seveda ne bi podrl, kakor se tudi Cerkev ne bi, če bi jaz ne bil duhovnik. Vsak od nas je pomemben, a spet ne toliko, da se brez njega ne bi dalo. Ena začimbica mogoče pri jedi, ki sicer na nek način izboljša okus, a bi jed tudi brez te začimbe bila dobra. Kot je Jezus lepo rekel, smo "nekoristni služabniki", ki zgolj izpolnjujemo svojo dolžnost, če dobro opravljamo svojo službo, nič več kot to. V tej smeri so lepe besede pokojnega duhovnika Belineja, da je pravi pastir župnije samo Gospod. Če ni duhovnika, svet ne podre, če ni Gospoda, ne obstane.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ker smo posinovljenci, smo zagotovo pomembni v Božjih očeh in prav tako zagotovo ima Bog z vsakim od nas poseben načrt... Z različnimi darovi obdarjeni Božji ljubljenci smo poslani v različne naloge... Če ali pa ko se zavedam(o) dragocenosti v Božjih očeh, laže izrekam(o) "zgodi se", ko ne razumemo, ko ne gre po mojem/našem načrtu in še manj z lastno močjo... Ko/ če se človek zave, da ni sam, da je ljubljen, a ne zato, ker mu je nekaj uspelo, ampak zaradi sebe samega v vsej svoji resničnosti, preprosto laže živi..

    OdgovoriIzbriši
  3. Vsi smo pomembni v božjem kraljestvu, prav vsak izmed nas. Ljudje smo bitja z razumom, s čustvi, zato sta v nas močna želja in hrepenenje po Bogu in po človeški bližini. Skozi slednjo lahko najlepše, najpristneje, najgloblje doživimo božjo. Človek želi pripadati nekomu, biti del nečesa, zato potrebuje določene bližine, določene vezi, da lahko zdravo funkcionira. Živimo in rastemo v resnici, se uresničujemo, udejanjamo in zorimo ravno skozi medosebne odnose, v katerih smo soodvisni. In s tem ni prav nič narobe. Ravno to potrebujemo.
    Ljudje, ki čutijo ljubezen v sebi sleherni trenutek z gotovostjo vedo, da nekomu, nekam, pripadajo ….
    To je največji dar v življenju. Gospod nas pozna, zato nas vabi, da spoznamo, da resnično želi od nas vse, razen tega, da smo v srcu negotovi in nesrečni. Resnično veselje, sreča in notranji mir izhajajo iz podarjanja sebe drugim. Moramo si upati in ponovno sprejeti, da smo božji izbranci, pa četudi nas naš svet ni izbral. Njegova milost nam zadostuje. Nenehno iskanje Boga, nenehna borba, da bi odkrili polnost Ljubezni, nenehno hrepenenje po popolni resnici – vse to kaže, da nam je že bilo dano okusiti Boga, Ljubezen in Resnico. Iščemo lahko le to, kar smo do določene mere že našli. Kako bi lahko iskali lepoto in resnico, če ne bi te lepote in resnice v globini svojega srca že poznali? Zato, dopustimo si verovati, da smo ljubljeni od Boga in dopustimo, da se ta resnica naše ljubljenosti utelesi v vsem, kar mislimo, govorimo ali delamo. Naj nam zavest Njegove Ljubezni omogoča izvrševati svoje poslanstvo, ki nam ga je namenil On.

    OdgovoriIzbriši
  4. Različni komentarji, vsak pos voje dober,...Jaz zaidem na to stran zaradi Besed za srce. Marko, kot vedno, Besede za srce nas lepo nagovarjajo, tudi brez dolgih komentarjev. Hvala.





    OdgovoriIzbriši
  5. Marko, hvala za tvoje razmišljanje, vredno je, da ga človek prebere večkrat. Hvala ti.

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala za preproste besede, ki nam polepšajo dan. :)

    OdgovoriIzbriši
  7. in nagovorijo srce, vedno :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej