Na moji nočni omarici stoji čisto posebna slika. Otroška slika, na kateri sta dve roki, ki držita pateno s hostijo in kelih, nad njima pa mavrica. Dobil sem jo za darilo ob moji novi maši, na začetku moje poti duhovnika. In ne, tja je nisem postavil samo zato, ker je tako zelo prisrčna, marveč predvsem zato, ker ima zame posebno sporočilo. Vsako jutro in vsak večer me namreč spomni, kdo sem oz. kdo bi moral biti. Spominja me, da sem na svetu z razlogom. Da obstajam, ker imam poslanstvo, in da obstajam zato, da ga izpolnim.
Mislim, da bi moral vsak imeti kako tako sliko, stavek ali karkoli že. Za pogum zjutraj in za tolažbo zvečer. Za veselje in potrditev, da delam prav in da sem temu svetu koristen prav tak, kakršen sem.
Trdno namreč verjamem, da ima vsak človek na svetu poslanstvo, ki ga lahko izpolni samo on in prav nihče drug. Noben bolj pomemben človek, pa četudi z veliko boljšimi sposobnostimi in lastnostmi, kot jih imam jaz, ne more narediti tega, za kar sem bil na svet poslan jaz. Seveda ne moremo biti vsi predsedniki, tudi ne vsi škofje in ne vsi direktorji, ne moremo vsi dobro peti ali igrati ali govoriti ali učiti, a svet nas potrebuje – in sicer prav take, kakršni smo. Tudi najmanjše ljudi, najbolj na videz nepomembne poklice. Ker lahko samo taki izpolnimo to, za kar smo bili poslani v točno določen čas in točno določen kraj. Ker tukaj in zdaj nismo po naključju. Ker bi brez nas in naše vloge svet razpadel.
Zato vedno znova, ko gledam na to svojo sliko, ki me spominja, da sem duhovnik, pa naj bo v lepih ali težkih dneh, v svetlih ali temnih trenutkih mojega poklica, pomislim na to, kako zelo pomembno je, da sem to, kar sem, in da zvesto delam to, za kar sem poslan. Če ne zaradi sebe, zaradi vseh drugih, katerih del življenja sem – pa četudi je kdaj težko. Kajti Bog, ki mi je dal ime, mi je dal poslanstvo, in če mi je dal poslanstvo, bo dal tudi moč in možnost, da ga izpolnim.
*
Mislim, da bi moral vsak imeti kako tako sliko, stavek ali karkoli že. Za pogum zjutraj in za tolažbo zvečer. Za veselje in potrditev, da delam prav in da sem temu svetu koristen prav tak, kakršen sem.
Trdno namreč verjamem, da ima vsak človek na svetu poslanstvo, ki ga lahko izpolni samo on in prav nihče drug. Noben bolj pomemben človek, pa četudi z veliko boljšimi sposobnostimi in lastnostmi, kot jih imam jaz, ne more narediti tega, za kar sem bil na svet poslan jaz. Seveda ne moremo biti vsi predsedniki, tudi ne vsi škofje in ne vsi direktorji, ne moremo vsi dobro peti ali igrati ali govoriti ali učiti, a svet nas potrebuje – in sicer prav take, kakršni smo. Tudi najmanjše ljudi, najbolj na videz nepomembne poklice. Ker lahko samo taki izpolnimo to, za kar smo bili poslani v točno določen čas in točno določen kraj. Ker tukaj in zdaj nismo po naključju. Ker bi brez nas in naše vloge svet razpadel.
Zato vedno znova, ko gledam na to svojo sliko, ki me spominja, da sem duhovnik, pa naj bo v lepih ali težkih dneh, v svetlih ali temnih trenutkih mojega poklica, pomislim na to, kako zelo pomembno je, da sem to, kar sem, in da zvesto delam to, za kar sem poslan. Če ne zaradi sebe, zaradi vseh drugih, katerih del življenja sem – pa četudi je kdaj težko. Kajti Bog, ki mi je dal ime, mi je dal poslanstvo, in če mi je dal poslanstvo, bo dal tudi moč in možnost, da ga izpolnim.
*
No, dobro je, seveda je lepo vedeti, da sem ljubljen, da lahko tudi "ne bi bil" in, da sem poslan. Ampak, če me ne bi bilo, se svet seveda ne bi podrl, kakor se tudi Cerkev ne bi, če bi jaz ne bil duhovnik. Vsak od nas je pomemben, a spet ne toliko, da se brez njega ne bi dalo. Ena začimbica mogoče pri jedi, ki sicer na nek način izboljša okus, a bi jed tudi brez te začimbe bila dobra. Kot je Jezus lepo rekel, smo "nekoristni služabniki", ki zgolj izpolnjujemo svojo dolžnost, če dobro opravljamo svojo službo, nič več kot to. V tej smeri so lepe besede pokojnega duhovnika Belineja, da je pravi pastir župnije samo Gospod. Če ni duhovnika, svet ne podre, če ni Gospoda, ne obstane.
OdgovoriIzbrišiKer smo posinovljenci, smo zagotovo pomembni v Božjih očeh in prav tako zagotovo ima Bog z vsakim od nas poseben načrt... Z različnimi darovi obdarjeni Božji ljubljenci smo poslani v različne naloge... Če ali pa ko se zavedam(o) dragocenosti v Božjih očeh, laže izrekam(o) "zgodi se", ko ne razumemo, ko ne gre po mojem/našem načrtu in še manj z lastno močjo... Ko/ če se človek zave, da ni sam, da je ljubljen, a ne zato, ker mu je nekaj uspelo, ampak zaradi sebe samega v vsej svoji resničnosti, preprosto laže živi..
OdgovoriIzbrišiVsi smo pomembni v božjem kraljestvu, prav vsak izmed nas. Ljudje smo bitja z razumom, s čustvi, zato sta v nas močna želja in hrepenenje po Bogu in po človeški bližini. Skozi slednjo lahko najlepše, najpristneje, najgloblje doživimo božjo. Človek želi pripadati nekomu, biti del nečesa, zato potrebuje določene bližine, določene vezi, da lahko zdravo funkcionira. Živimo in rastemo v resnici, se uresničujemo, udejanjamo in zorimo ravno skozi medosebne odnose, v katerih smo soodvisni. In s tem ni prav nič narobe. Ravno to potrebujemo.
OdgovoriIzbrišiLjudje, ki čutijo ljubezen v sebi sleherni trenutek z gotovostjo vedo, da nekomu, nekam, pripadajo ….
To je največji dar v življenju. Gospod nas pozna, zato nas vabi, da spoznamo, da resnično želi od nas vse, razen tega, da smo v srcu negotovi in nesrečni. Resnično veselje, sreča in notranji mir izhajajo iz podarjanja sebe drugim. Moramo si upati in ponovno sprejeti, da smo božji izbranci, pa četudi nas naš svet ni izbral. Njegova milost nam zadostuje. Nenehno iskanje Boga, nenehna borba, da bi odkrili polnost Ljubezni, nenehno hrepenenje po popolni resnici – vse to kaže, da nam je že bilo dano okusiti Boga, Ljubezen in Resnico. Iščemo lahko le to, kar smo do določene mere že našli. Kako bi lahko iskali lepoto in resnico, če ne bi te lepote in resnice v globini svojega srca že poznali? Zato, dopustimo si verovati, da smo ljubljeni od Boga in dopustimo, da se ta resnica naše ljubljenosti utelesi v vsem, kar mislimo, govorimo ali delamo. Naj nam zavest Njegove Ljubezni omogoča izvrševati svoje poslanstvo, ki nam ga je namenil On.
Različni komentarji, vsak pos voje dober,...Jaz zaidem na to stran zaradi Besed za srce. Marko, kot vedno, Besede za srce nas lepo nagovarjajo, tudi brez dolgih komentarjev. Hvala.
OdgovoriIzbrišiMarko, hvala za tvoje razmišljanje, vredno je, da ga človek prebere večkrat. Hvala ti.
OdgovoriIzbrišiHvala za preproste besede, ki nam polepšajo dan. :)
OdgovoriIzbrišiin nagovorijo srce, vedno :)
OdgovoriIzbriši