Preskoči na glavno vsebino

Svobodni


Kristus hoče za svoje učence svobodne ljudi. Ne ljudi, ki bi jih drugi prisilili k hoji za njim, ne ljudi, ki bi slepo izvrševali ukaze. Hoče ljudi, ki so se svobodno odločili, da mu verujejo in da hočejo in želijo biti njegovi učenci.

Kristus hoče svobodne ljudi. Samo svoboden človek je namreč vesel, je lahko zvest, samo svoboden človek lahko v sebi nosi upanje. Samo svoboden človek je namreč odrešen človek, ker se samo svoboden človek pusti ljubiti in ljubi. Da, samo svoboden človek je lahko človek Kristusovega nauka, samo tak človek je lahko pristen oznanjevalec evangelija. Nobeno seme, ki ga ne posejeta svoboda in veselje, namreč ni rodovitno.

Zato danes te težke besede: »Ali hočete oditi tudi vi?«

Pomembne besede so tole. Jezus stoji pred nami in nam pravi, da se moramo sami odločiti o tem, kdo je on za nas. Nihče drug se ne sme in se ne more odločiti namesto nas. Ker bi bili sicer njegovi sužnji ali njegovi vojaki, nikakor pa ne njegovi učenci. Veste, da suženj in vojak ne delata iz ljubezni in prepričanja, temveč iz dolžnosti. Dolžnost pa rodi prej zagrenjenost kot veselje, prej obremenjenost kot svobodo. To pa ni evangelij. To ni sporočilo, ki ga ima Jezus za človeka. In Jezus ne želi biti direktor, diktator ali guru, temveč prijatelj in odrešenik.

Zato potrebuje našo svobodno odločitev. Pozabimo torej na tradicijo, pozabimo, da smo tukaj zato, ker smo vpeti v navado, prošnjo ali zahtevo naše matere ali očeta, župnika ali stare mame, ali da smo tu, ker nas v to nekaj sili, kakršna koli korist ali strah. Če v nas ne bo svobodne odločitve, da smo za svojega vodnika v življenju izbrali Kristusa, ker mu zaupamo in ga potrebujemo, potem bo krščanstvo za nas vedno samo privesek, ne pa pomoč. Bo breme, ne pa odrešitev. To pa krščanstvo ni in ne želi biti. Želi biti pomoč k naši svobodi.

Tako je že en sam stavek pravzaprav dovolj, da izvemo in se prepričamo samo o nečem: da je svoboda, ki nam jo ponuja Kristus, zadostno zagotovilo, da misli resno. In da je že ponudba svobode zagotovilo, da gre za nekoga, ki nas osvobaja. Da se z odločitvijo, da gremo za njim, svobodno odločamo za svobodo.
*
Oznake:

Komentarji

  1. Turdus26. 8. 12, 14:48

    . . . seme, ki ga ne posejeta svoboda in veselje, ni rodovitno"!
    Odlično, zgoščeno!
    Proti suženjstvu in militarizmu: suženj in vojak ne delata iz ljubezni in prepričanja . . . svet pa producira sužnje, take in drugačne, vojske pa bo konec, takoj za tem, ko bo sveta - sama ga bo uničila!
    Če imamo vere za gorčično zrno, bomo kljubovali. Celo malodušju v RKC, ne le svojemu.
    Kaplan Marko - dragocen človek si, četudi se boš kdaj oženil in moral zaradi togosti predpisov menjati službo . . .

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več