Preskoči na glavno vsebino

Čas čakanja, čas zorenja


Razmislek o položaju našega sveta


Na moji pisalni mizi, tik pod novomašnim križem, prebiva moja majhna rdeča vrtnica. Posebno mesto ima. Ker ima posebno mesto v mojem srcu. Sicer ga imajo vse vrtnice, a ta še posebno. Ker sem jo dobil ob posebni priložnosti od posebne osebe.

Majhna, pritlikava vrtnica je. Z majhnimi lističi, z majhnim, vedno ranljivim stebelcem, s krhkim telescem. Vsaka prevelika suša ji pobere moči. In stežka in počasi se spet postavi na noge. A kljub vsemu so njeni majhni in nežni škrlatni cvetovi nekaj posebnega. Celo sobo spremenijo. Razsvetljujejo mi pogled izza računalnika. V srcu se mi nekaj zgane, ko jo vidim cveteti.

Malo sem v skrbeh, ker že nekaj časa ni cvetela. Pravzaprav že celo leto ne. Ni v njeni navadi, da je tako. Pogledujem pod njene liste, ali bi opazil kakšen popek, se razveselil njenega napredka in rasti, pa ni ničesar. Samo listje, ki čaka. In jaz, ki delam isto. Čakam. Zalivam in čakam.

Zdi se mi, da se danes soočamo z ravno takšnim časom, kot ga preživljam s svojo vrtnico. Časom niča, v katerem je jasno le to, da ni nič jasno. Ni sadov dela. Ni cvetov. Zdi se, da vse ugaša. Da je vse le listje, brez cveta, marsikje celo brez popkov, brez znamenj upanja na premik na bolje. Nevaren čas je to, čas čakanja. Čas noči duha, ko ne veš prav točno, v kaj ali koga še verjameš. Ko ni nobenega znamenja, nobenega indica, kam in kako naprej.

Ljudje na tak čas ponavadi reagiramo v dveh smereh. Lahko tako, da odstopimo, odnehamo, se v obupu umaknemo ali morda celo zbežimo v kak drugi, navadno virtualni svet. Lahko pa tako, da postanemo panično aktivni. Da torej na vsak način poskušamo nekaj narediti. Poiskati rešitve, ne da bi vedeli, kaj pravzaprav želimo rešiti, ubiramo poti, ne da bi vedeli, kam želimo priti, delati, čeprav ne vemo, kaj. Tako tratimo svoje moči za vedno nova razočaranja.

Morda se bo slišalo čudno, a najboljša možnost tega našega časa je vsaj nekaj časa čakati. Seveda je to najtežji, a sestavni del človekovega življenja, ki se mu ni mogoče izogniti. Čakati, da zrnje, ki si ga posejal, vzklije. Čakati, da gre toča mimo. Čakati, da otroci zrasejo. Čakati, da se vrnejo na pravo pot. Čakati, da se konča noč in pokaže svit in najdemo vzhod.

Nimamo česa storiti. Samo čakati. Pa to čakanje ni obupano čakanje, niti ne pasivno čakanje. Je čakanje, ki si vzame čas, da gleda in opazi, česar doslej nismo videli. Čakanje, ki posluša in sliši, kaj mu pripoveduje človek. Čakanje, ki pove, česa res potrebuješ in česa sploh ne. Čakanje, ki te osvobaja, ko ti dopoveduje, da res ni vse odvisno od tebe in od tega, kako nekaj narediš, ampak da si, kjer moraš biti, in da si tam zvest.

Čakanje je plodovita stvar. V njem ugotoviš, da vrtnica lahko cveti na milijone načinov. Da enako raznoliko rase in cveti človek. Da se enako tiho in nezavedno odkrivajo vedno novi in novi popki sveta, v katerem živiš. Če se ustaviš in čakaš, gotovo enkrat pride kdo mimo. Srečanje, to je ključna stvar našega čakanja. Srečanje, ki bo pokazalo pot. A najprej je treba čakati. Da ga bom videl. Da ga bom prepoznal. Ker se prava sprememba sveta začne znotraj mene. Ko dozorim za srečanje. Srečanje z Bogom v svojem času. Z njim bo konec čakanja.


Objavljeno v prilogi Bodi človek v Novem glasu.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n