Preskoči na glavno vsebino

Pustimo telefon zvoniti

Človek se mora navaditi, da ne odgovarja prenaglo na zunanje dražljaje in da ga zunanji dražljaji ne motijo, ne vznemirjajo.

Navaditi se mora, da ostane kljub zunanjim dražljajem miren in se ne da vznemiriti in razdražiti, iztiriti ali potlačiti. Kot najpreprostejšo moderno vajo navajajo telefon. "Naj telefon zvoni, ni treba, da dvignem slušalko; bo že nehal." S takimi mislimi se lahko tudi navadimo, da na izzivalno psovko svojega bližnjega - molčimo. Tako je spor najprej končan in zmaga zanesljivo - naša, ne nasprotnikova, čeprav je po vsakdanjem mnenju baje ravno narobe; a ni res.

Človek se sam ne zaveda, da se prav s takimi vajami razvije v najbolj mirno osebnost, ki je zlepa nobena stvar ne spravi iz ravnotežja.

Človeku se namreč šele ob takem obnašanju začne odkrivati ena od temeljnih zakonitosti našega življenja v razmerju do zunanje okolice.

Niso zunanje okoliščine vzrok za našo prenapeto in vzdraženo držo, ampak samo naši lastni odgovori na te okoliščine. Vse bolj se moramo zavedati, da človek ni prvenstveno odzivno bitje, ki se samo odziva na dražljaje, marveč da je povsem samohotno dejavno bitje.

/.../

Sporočila naše okolice imajo za nas glavni pomen v tem, da nas obveščajo, kako se čoln našega življenja usmerja zastavljenemu cilju naproti. Vse naše reakcije na sporočila iz okolice se morajo ravnati samo po tem, kakšno je naše trenutno stanje glede na življenjski cilj, ki smo si ga začrtali.

(odlomek iz knjige A. Trstenjaka, Človek samemu sebi, Celje 1994, str. 151-152)
Oznake:

Komentarji

  1. andreja26. 11. 10, 00:02

    Res je, sedaj pa spat, bom še malo mlela to vaše misli in potonila v zaslužen spanec.
    Hvala vam in Bogu, ki mi ob pravem času pošiljaprave stvari. Tudi ta blog.
    lp
    Andreja

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)26. 11. 10, 14:48

    Ja, dostikrat je to zelo težko, da ne udarimo na prvo žogo - včasih se človek zelo začudi, kako mu je uspelo ostati miren, pa čeprav bi vsakdo odreagiral drugače, milost rečem jaz temu. Ampak se da marsikaj narediti na tem področju. Sem bi uvrstil še kletvice, ko prehitro spregovorimo. V bistvu odreagiramo z jezikom na nek dražlajaj, in sicer slabo odreagiramo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več