Preskoči na glavno vsebino

Slovo od Idrije

Dragi Idrci!

Eno leto je za kaj globljega kot poznanstvo res kratka doba. Zato si ne domišljam, da sem med vami pustil kak globlji pečat. Navsezadnje moram biti tega tudi vesel; saj vendarle med vas nisem prišel zaradi sebe, temveč zaradi vas in vašega odnosa z Bogom.

Morda je kdo od vas malce debelo pogledal, saj moji pogledi in moje metode marsikomu niso dišale. Morda so bile preveč liberalne, morda za koga celo pregrešne, saj sem k vam prišel z izkušnjo iz okolja, kjer je Bog velika neznanka in ljubezen stvar, ki se jo da kupiti. Za vse napake, predrznosti in nevšečnosti se vsem, posebno tistim, vajenim tradicije, iskreno opravičujem. Moj namen je bil sproščeno in mladostno oznanjati Boga veselja in ljubezni. In to morda kdaj vzbudi tudi drugačne reakcije.

Poskušal sem storiti, kar se mi je zdelo potrebno. Priznam, zmanjkalo mi je tudi poguma in inovativnosti, da bi naredil še kak korak več, za katerega sem videl, da bi bil potreben. A nekako ni šlo. Srčno upam in molim, da bodo moji nasledniki to zmogli. Kajti krščanstvo je rastlina, ki mora nenehno rasti, vedno iskati nove poti, nove poglede, nove govorice.

Vedno sem čutil, da me imate radi in da sem za vas dragocen. Tudi za vse molitve, vaše radodarne finančne darove in za marsikatero besedo vzpodbude sem vam ne morem dovolj zahvaliti. Dajale so mi moč, ko mi je bilo pretežko biti duhovnik, kdaj tudi pretežko biti kaplan. Kar ste storili, vam bo povrnil Bog, saj me je on poslal sem.

Po letu dni me pošilja spet drugam, v nove izzive, med nove ljudi, ravno tako potrebne ljubezni in Boga. Naj vas zato poprosim za kak očenaš. Sam ne bom zmogel.

Moje novomašno geslo je: »Vi ste luč sveta.« Koliko mi je uspelo dati luči, ne vem. Vam pa, preden odidem, polagam na srce: vi ste našli luč, zato jo nesite tistim, ki je nimajo. Bodite ljudje do ljudi. Bodite sposobni iti čez predsodke in ovire, tudi čez grde poglede in opravljanja, stopite do človeka in ga ne obsojajte, temveč mu pomagajte.
Tako bodo lahko vsi vedeli, da ste Njegovi učenci.

Naj bo Bog z vami!

Komentarji

  1. Ni kaj! Od sile si!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko,
    še enkrat hvala Ti za vse! Pogrešali te bomo...

    Peter

    OdgovoriIzbriši
  3. zelo lepo napisano. osebno vas bom pogrešala, saj ste imeli nek drug način širjenja vere, ki mi je bil zelo všeč. Mislim pa tudi da nisem edina ki vas bo pogrešala..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej