Preskoči na glavno vsebino

Rojstvo nekega prijateljstva

Drama, ki jo doživlja človek: nekje vmes, sredi stene, visi na vrvi in se nima česa opreti.

To je vsa njegova težava. In njegovo hrepenenje je v tem, da bi se rad nečesa dotaknil, da bi rad nekaj začutil, da bi vedel. Da bi našel oprimek na steni in se potegnil navzgor, naredil korak naprej. Slejkoprej to doživi. Ker mora rasti. Življenje ga tako zaniha, da začne zadevati ob svoje robove, da začuti svoje skrajnosti. Velikokrat, na veliko načinov. Da bi jih znal preseči. In takrat se ustrašimo. Kot učenci.

Pa če bi vedeli, da je to »zadevanje« pravzaprav priložnost za rast? Mi ga imenujemo napake, težave, skrbi, bolečine ... Morda pa so priložnost, da stopimo čez svoje robove in sežemo po tistem, kar je v nas ... drugačnega?

Nočem se delati norca iz vas. Morda bi vas v vaših težkih stvareh moral pustiti pri miru. Toda potem bi vedno obviseli nekje vmes. Človek pa mora zagrabiti to konkretnost, ki se mu ponuja. Mora se je opreti, mora verjeti, da ga lahko to pripelje naprej. Pa čeprav je beseda »sprijazniti se« včasih tako nezaslišano kruta ...

Zdi se mi pomenljivo, da se danes učenci morajo dotikati te krute zgodbe, ki se je dogodila na Jezusu in na njegovi podobi, ki jo je imel pri učencih. Se dotakniti njegovih ran, ga pogledati. Zato da bi se z njo spoprijateljili. Z Jezusom, takšnim kot je. Ker bomo morali biti takšni kot on tudi v petek, če želimo kdaj doživeti nedeljo.

Da bi spoznali, da ni druge poti navzgor kakor edino tale: po ranah. Ker je edinole v ranah človek pripravljen, da spozna svojo napako in zamenja pot. Ker edinole v ranah človek začuti, da potrebuje Boga.

Takrat se začne iskanje, ki je človeku vir veselja, optimizma, volje, skratka vere v življenje. Iskanje, ki nas dela za Njegove priče.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)27. 4. 09, 12:47

    Že večkrat sem slišal, da se na napakah učimo. To velja lahko za mene osebno, velja lahko pa tudi kot šola za tiste, ki jim pripovedujemo o svojih napakah, izkušnjah... Res je, lahko bi obviseli vmes, a potem to pomeni smrt, v smislu ne napredovanja. Pravijo tudi, da kdor veliko trpi, veliko ljubi. nekaj bo že na tem. Vsekakor nam mora biti tisti oprimek dan od zgoraj, izven nas samih.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več